Pravijo, da ima vsak mesec nosečnosti 30/31 dni. Razen devetega meseca: ta jih ima namreč 9273.
V mojem primeru to ni držalo – at all. Celotna nosečnost mi je minevala v idealnem tempu, nikoli prehitro, nikoli prepočasi. Uživala sem vsako sekundo, ozaveščala vsako brco, hkrati pa se neizmerno veselila tistega krasnega datuma, 4. 2., ko sem imela predviden datum poroda. Takrat bo moje ljubo dete končno v mojih rokah.
Bolj kot česarkoli sem si želela naravnega poroda, saj sem trdno prepričana, da ženske to zmoremo. Od mnogih sem slišala, »seveda zmoremo. Še vsaka je rodila. Tudi ti boš.«
Zato sem se nekje tekom nosečnosti odločila, da bom zmogla tudi jaz. Brez epiduralne, brez kemije. Moj porod bo magičen, moje dete se bo rodilo obkroženo z ljubeznijo, tako, kot si je to zamislila mati narava.
Oh Anja, če bi le vedela.
Torek, 4. 2. pride in mine kot vsi ostali dnevi, ne ozirajoč se na to, da sem ga tako nestrpno čakala celih devet mesecev. Tudi detetu se nikamor ne mudi. Prigovarjam si, »predviden datum poroda je samo to – predviden datum. Dete lahko pride prej ali kasneje. Ima ves čas na svetu, da se odloči in pokuka skozme na svet.«
Zaenkrat sem popolnoma pomirjena s tem, da bom šla očitno čez rok.
Prav tako pride (in mine) sreda, pride tudi četrtek, ko imam znova pregled pri ginekologu. Se že kaj dogaja? Zdravnica pravi, da nič. Niti nisem še odprta, niti ni razloga za paniko, saj sem čez rok šele dva dneva, dete pa se glede na CTG pregled počuti super. Očitno preveč uživa v mojem trebuhu in se mu zato ne mudi ven. Nimamo razloga za sprožanje poroda. Zdravnica me pošlje domov z novim datumom za pregled, ki je v nedeljo. Čeprav tega ne priznam niti sebi, sem rahlo razočarana, a se zavedam, da je vse, kar mi ostane, da čakam. Potihem upam, da bom nazaj na oddelku že pred nedeljo.
Dnevi se mi začenjajo vleči. Vsakič, ko kaj objavim na svoj story, pride vsaj 20 humornih replyev v smislu »a ti si še vedno v enem kosu«. Temu se nasmejim, hvaležna sem, ker mi sledilke, pa tudi prijatelji in znanci pošiljajo lepe misli in mi želijo, da bo porod čim prej za mano. Očitno nisem neučakana samo jaz. To me navdaja z neko neopisljivo močjo, ker vem, da name misli toliko ljudi. »Mam to,« si mislim. »Grem naprej in ne bom se obremenjevala z datumi.«
Pride nedelja, 9. 2., ko imam spet pregled. Situacija je od zadnjega pregleda nespremenjena. Zdaj sem čez rok že pet dni in postajam neučakana, saj me to pričakovanje potiska v položaj, ko ne upam dalj kot 10 km od doma, za vsak slučaj, če se mi začnejo popadki / mi odteče voda. Zato se večino časa gibljem v istem okolju, družim z istimi ljudmi, pogovarjam o istih temah: kaj pravijo zdravniki, kaj je novega, se že kaj dogaja? »Nič ne vem, ravno tako kot zdravniki,« odgovarjam vsem po vrsti. »Nimam vpliva na to.« To spoznanje je tako dokončno. Nimam vpliva. Ne maram ne imeti vpliva! Sem kontrolfreak, priznam, težko mi je izpustiti pričakovanja, težko se prepustim toku. Za piko na i pa me na mojo nemoč vsaj 15x na dan opomnijo številni radovedneži. Ko moram vsakemu posebej razlagati, da ničesar ne vem in da nimam vpliva na to, kdaj bo, se počutim vedno bolj ohromljeno. Na živce mi gre, da me ljudje tako vztrajno to sprašujejo – kot bi ne vedeli, da poroda ne moreš izsiliti. Čutim vedno večji pritisk in tudi sama se že rahlo panično začenjam spraševati isto: kdaj bo, kdaj bo, se že kaj dogaja? Kdaj bo???
Naslednji pregled imam v torek, 11.2. Sem že teden dni čez rok. Zdravnica me pregleda. Še vedno nisem odprta niti za prst, še vedno se nič ne dogaja. Postajam jezna na svoje telo. Zakaj se porod ne sproži? Sem nesposobna roditi? Je z mano kaj narobe? Zakaj ne dobim popadkov? Bom sploh lahko rodila naravno?
Zdravnica pa mi, kot bi slišala moje misli, pove, da bomo, če se do četrtka nič ne zgodi, porod sprožili s terapijo prostaglandinov (hormoni, ki so odgovorni za mehčanje materničnega vratu, če sem pravilno razumela). Razloži mi, da se pri nas dovoli čakanje največ deset dni čez rok, potem porod sprožijo umetno (ker sicer lahko pride do komplikacij zaradi staranja posteljice, ki ni več sposobna podpirati ploda in poroda). In ker bi radi, da rodim pred vikendom, naj pridem v četrtek (deveti dan čez rok) kar na oddelek in sprejeta bom v porodnišnico, takoj zjutraj pa bomo začeli z indukcijo oz. sprožanjem poroda. Rodila naj bi – po planu – še v četrtek, najkasneje v petek zjutraj.
V meni se mešajo občutki obupa in veselja. Obupa, ker mi bo očitno možnost naravnega poroda odvzeta. Veselja, ker se bo tole čakanje končno zaključilo. Računam, da bom najkasneje v petek zjutraj že objemala svojega sinčka.
Potem požrem solze obupa, na silo umirim trzajoče kotičke ustnic in si rečem: »Mam to. Ne bom jokala. Samo še dva dneva, pa bo vse tole za mano!!«
13. 2.
V četrtek, 13.2. zjutraj je torej planirana indukcija poroda s prostaglandini. Zjutraj pridem v porodnišnico polna upanja in notranje trdna in se takoj po tem, ko sem sprejeta na oddelek, odpravim na CTG pregled. Po pregledu dobim vaginalni gel prostaglandinov. Kake pol ure ležim in čakam v sobi za CTG. Mitja je z mano, drži me za roko. Potiho se smehljava eden drugemu. »Zdaj pa bo,« si prikimavava.
Okoli 12h se začnejo blagi popadki. Vmesni čas, ko se jačajo, izkoristim za počivanje, hojo po stopnicah, stalno tudi spremljajo otročka preko CTGja. Popadki nekje do 17h popolnoma pojenjajo. Začudena nisem samo jaz, ampak tudi zdravnica, ki me pregleda in ugotovi, da sem odprta za 1 prst. Iz njenega odziva razberem, da ženskam običajno porod sproži že ena porcija gela. No, meni ne. Ne morem, da se ne bi spraševala, kaj hudiča je narobe z mano.
Moje že tako ne ravno blesteče psihično stanje še dodatno obremenijo gore sporočil na Instagramu, Facebooku, SMS sporočila vseh ljudi, kar sem jih kdaj v življenju srečala, in vsi sprašujejo isto. Je že kaj, se kaj dogaja, si še vedno v enem kosu? Nekateri mi pošiljajo samo lepe misli in mi želijo vse dobro, a na tej točki ne prenesem več niti lepih misli, saj si želim samo, da bi bilo vse skupaj za mano. Zato se odklopim od vseh socialnih medijev, ne odpisujem na sporočila in nasploh izginem. To pa ljudi okoli mene (začuda, huh?) ne pomirja, ampak spravlja v skrbi, zaradi česar je sporočil samo še več. »Prijateljica mi je rekla, da še nisi rodila, kako si, je vse v redu?«
Ne, ni!! Faking ni! Tesnoba je zadnje dni neznosna in težko ohranjam svoj »mam to« pokerface.
Ob 18h po vaginalnem pregledu dobim drugo porcijo gela. Razveselim se popadkov, ki so nazaj že čez pol ure. Tokrat so precej močnejši, silijo me, da se nanje osredotočim (prejšnjih ni bilo treba predihavat, te je do neke mere že treba). Niso pretirano boleči, me pa špika na območju desnega jajčnika vsakič, ko se popadek začne. Smotan filing, ampak se ga razveselim, ker zaradi njega vsaj vem, da se nekaj dogaja.
V večernih urah dobim močnejše popadke, ki tekom večera spet pojenjajo. Noč zato z izjemo dveh sprehodov na wc prespim.
14. 2.
Zjutraj se zbudim s slabo vestjo, ker me je telo že dvakrat »izdalo«. Na silo odrivam vse bolj vztrajno misel, da je z mano nekaj narobe. Neprijetno mi je, ko pričakujem zdravnico in njen začuden pogled, ker so moji popadki že drugič pojenjali. Ob 9:30 pride, me pregleda in ugotovi, da je maternični vrat že precej bolj skrajšan in pomaknjen naprej (baje je 2/3 krajši kot včeraj). To me takoj spravi v boljšo voljo. Hooray, maternični vrat! Maš to! Odprta sem sicer šele za dober prst, kar pomeni, da mi plodovih ovojev še ne smejo predreti, ker iz nekega razloga to ne bi bilo v redu. Če sem prav razumela, moram najprej biti vsaj 2 cm odprta. Zdravnica se odloči, da mi bo dala še en trakec s hormoni (to je sedaj že tretja hormonska terapija), da bi sprožila bolj »zaresne« popadke. Če bodo dovolj močni in če se ful odprem, bodo trakec lahko vzeli ven, me pregledali in se potem odločili, če je že čas za prediranje plodovih ovojev. Po tem, ko dobim trakec, moram ležat do cca 10:30, potem bom imela vnovičen CTG. Na CTGju babico sprašujem, če je normalno, da mi hormonske terapije ne sprožijo poroda. Pravi, da se to pač včasih zgodi in me potolaži, da so nekoč imeli porodnico, ki je dobila 5 hormonskih terapij. Odleže mi, ker očitno le nisem »najhujši« primer.
Popoldne dobim kar konkretne popadke, ki se jih spet razveselim. Kmalu moje veselje zaduši moč in odločnost teh popadkov. Začnejo se stopnjevati in kmalu ugotovim, da tole res ni hec. »Zdaj pa res bo,« si veselo prigovarjam.
Kmalu v mojo sobo pripeljejo CTG, ki ostane kar pri meni, saj želijo stalno spremljati plodovo aktivnost. Vaginalni pregled ob 18:00 pokaže, da se je maternični vrat že popolnoma skrajšal in sem odprta dobra 2 prsta. Tako mi odleže, da se ob naslednjem popadku zadovoljno smejim. Ker pa so popadki trenutno kar močni glede na stopnjo moje odprtosti, in ker zdravnica ugotovi tudi, da otrokov srček na popadke reagira s precej povišanimi utripi, mi hormonski trakec odstrani. Odloči se, da bomo počakali, da se čez noč odprem s svojimi popadki (ki se po vseh pravilih sedaj res morajo začeti, kajne?), zjutraj pa me bo pregledala in se odločila, kako naprej.
15. 2.
Čez noč popadkov spet ni spljoh in mojega veselja je konec. Tretjič? Ne štejem več. Bottomline je, da do jutra izzveni vse, kar se je včeraj vzpostavilo, tega ne spremeni niti jutranja, četrta (!!) porcija gela.
Zbudila sem se sicer naspana, hkrati pa totalno naveličana tega, da me popadki takole hecajo. Počasi že obupavam nad tem, da bom sploh kdaj rodila, sploh ker ob cca 5h zjutraj v mojo sobo pride porodnica, ki sope ob svojih popadkih do cca 9h, ko gre v porodno sobo rodit. Rodi ekspresno. Just like that. Pride, prediha, rodi. V sobo pride s štručko. Ko dojamem, da tako spontanega, naravnega poroda pač ne bom doživela, se iz mene samo še ulije. Komaj pridem do stranišča, kamor se zaprem in samo jokam. Trudim se pomiriti, a mi ne uspeva najbolj, saj me v porodnišnici vse spominja na to, kako naj bi porod izgledal. Ko se za silo pomirim, grem na ponoven CTG pregled. Takrat mimo mene na invalidskem vozičku peljejo blaženo nasmejano novopečeno mamico, ki k sebi stiska svojo mini štručko. Komaj se zadržujem, da ne razpadem kar tam sredi hodnika. Kdo si je predstavljal, da bo tole tako hudičevo težko??
Ko mi snemajo CTG, ne morem mimo slik majhnih otročkov na stenah. Videla sem jih že stokrat prej, a jih zdaj vidim v popolnoma drugačni luči. Spominjajo me na to, kako »bi moralo biti«. Predstavljajo mi pritisk, saj pošiljajo sporočilo o nečem spontanem, božanskem, pričajo o moči žensk, ki so šle čez to pred mano. Ki so rodile naravno, doda zoprn glasek v moji glavi. Prisilim se pogledati stran, da ne bi spet jokala. Potem slišim krike iz porodne sobe. Ženska trikrat krikne in 10 minut za tem rodi. To vem zaradi otroškega joka, ki sledi zadnjemu kriku. Povsod vse samo rojevajo, jaz pa ležim v sobi za CTG ko en »pozabljen kufer”. Ženske dobivajo otroke, vse kar dobivam jaz, pa so stavki v smislu “a še kar ni nič”, »vse vas bodo prehitele«, “a se že kej dogaja”, kar me spravlja v paniko ker res ne vem, kaj naj naredim, da se bo karkoli spremenilo. Odpravim se v svojo sobo, okoli 10h pride še ena nova porodnica in do 15:30 punčko rodi kar tam, v sobi na oddelku. Ma fakof res.
Okoli 12h pride Mitja, ki mi je v neverjetno oporo, tolažbo, bodri me, mi prigovarja naj kar jokam če moram in je nasploh najzlatejši človek, kar jih je. Ne vem, kaj bi brez njega. Miti, hvala. Res hvala. Da nisi obupal nad mano in popolnoma ves svoj fokus nesebično usmeril vame in v najino dete.
V Mitjevem objemu se izjokam in potem sediva na hodniku in se baševa z bonboni. Vase stlačim kakih 35 paketov Mentos bombonov. Na tej točki mi je vseeno za zdravo prehrano, prigovarjam si, da si zaslužim vsaj to sladkobo v življenju.
Popoldne se za silo pomirim, sploh po tem ko me Miti »ukrade« in za eno urco odpelje domov, da se načoham muck. Ko pridem nazaj, sem neprimerljivo boljše volje, postane pa mi tudi popolnoma vseeno, če se zgodi, da bom imela kleščni porod, vakumski porod ali carski rez. Vdana sem v to, da tukaj pač nimam kej. Samo, da deteška dobimo ven in da je z nama vse ok. Zato niti več ne hodim po stopnicah, da bi karkoli sprožila, ker pač očitno mi to ni namenjeno. Jbg, nisem si tko predstavljala cele zadeve, ampak očitno bom zaradi tega imela hell of a story.
Zvečer mi okoli 18h dajo še en gel. To je zdaj že PETA hormonska terapija. Spomnim se na »eno, ki je nekoč potrebovala pet gelov, da se ji je porod sprožil…« Trenutno mi je vse skupaj že smešno in kmalu po tem, ko dobim gel, me hudo navije na WC, okoli 20:30 pa se končno začnejo precej »žešči« popadki. Tokrat so veliko bolj ogabno boleči kot kadarkoli prej. Bolijo me za znoret, na neki točki moram hodit gor in dol po hodniku, da se vsaj mal umirijo, v postelji pa nikakor ne najdem udobnega položaja in z muko jih predihavam do 3:30 zjutri, ko mi končno uspe zaspat. Cimra (tista, ki je rodila kar v sobi) me bodri in mi prigovarja, mi pomaga pri dihanju, zjutraj pa pove, da sem celo noč (tud po tem k sem zaspala) stokala, čeprav o tem ne vem nič.
16. 2.
Zjutraj o popadkih – once more – ni ne duha ne sluha. Samo maternico imam otečeno do bola kot že vse dni prej, vse me boli, pa vsakič ko grem lulat, mam filing, da sem v WCju pustila pol notranjih organov. Uglavnem, užas do konca. Če mi zdej predlagajo predrtje plodovih ovojev, bom to gladko zavrnila, ker psihično nisem sposobna še tristotič preživet začetka popadkov. A bo prediranje ovojev na tej točki sploh imelo efekt? Če ga bo, ne vem, od kod čem jemat energijo za iztis otročka ob porodu. Nekoč tako grozljiva misel na carski rez zdaj zveni kot nežnejša in bolj prijazna opcija.
Pride zdravnica, ki me pregleda in pove, da sem odprta dobra 2 prsta. Ne morem verjet, po pol noči predihavanja popadkov je stanje enako kot včeraj??! Poleg tega mi pove, da maternični vrat spet tipa (če se prav spomnim, je bil včeraj že do konca skrajšan). Predlaga mi, da poskusimo s predrtjem ovojev (če sem sploh dovolj odprta, seveda) in vprašam jo, če ima to sploh smisel. Povem ji, da sem psihično na robu in da ne vem, kako naj preživim še en začetek popadkov. Pomirjujoče mi zagotovi, da bi se bilo škoda kar vdat, in da naj verjamem, da bom moč za iztis našla, ko bo do tega prišlo. Zato se strinjam s predrtjem ovojev. Pol ure za tem, ko mi odteče plodovnica, se začnejo moji popadki, jeeej! Zaenkrat so švoh in neredni, so pa. It’s a start.
Mine nekaj ur. Popadki se faking ne stopnjujejo. Spet minejo. Joka se mi, džizs.
Zdravnica mi zato po kosilu predlaga umetne popadke. O njih sem slišala marsikaj, a ko nanje z globokim vzdihom pristanem, si niti slučajno ne predstavljam, kaj me čaka. Prisežem, da se bom tega spominjala do konca življenja. Prisežem, da zdaj, ko to pišem, na bolečino ne gledam več enako in (skoraj) nobene bolečine ne morem več jemati resno.
Okoli 15h me priklopijo na oksitocin. Vstavijo mi tudi neko svečko za mehčanje materničnega vratu. Epiduralno zavrnem kljub nasvetu babice, naj jo ob umetnih popadkih vzamem. Mislim si, »nej vse tole vsaj dobi en veličasten epilog.«
Oh Anja, če bi ti le vedla.
Začnejo se umetni popadki. Že v štartu se občutijo popolnoma drugače kot moji. Že zdaj so vsaj 3x bolj boleči, bolečina pa ni »prijazna«, kot je bila pri mojih popadkih. Ne sodeluje z mano, ne pomaga mi v prizadevanju za skupen cilj, ampak me dobesedno napada. Je ostra, ker je ne sproža moje telo. Valove popadkov poskušam »jezditi« in zaenkrat mi uspeva vsaj to. Počasi mi babica začne višat dozo oksitocina. Mitja je super support, masira mi križ in mi prigovarja, me lubčka, boža. Narediva celo fotko za najin osebni arhiv. Ne morem verjet, a na njej sem dejansko nasmejana.
Tam do 16:30 se stvar ojača do te mere, da se mi začne od bolečine blest in nikakor se ne morem sprijaznit z vso to agonijo. Stalno pogledujem na uro. Vsako sekundo se sprašujem, če sem že kaj bolj odprta. S težavo predihavam bolečino in nikakor je ne morem sprejet. Ne po štirih dneh psihičnega in fizičnega mučenja. Ne po vseh teh lažnih začetkih popadkov, ki so popolnoma vsi izzveneli in mi vsi do zadnjega pustili grenko zavedanje, da ni tako, da »je še vsaka rodila«. Jaz očitno sama tega ne bi zmogla. Vsako minuto je huje in z vsako minuto bolj obupujem.
Ko se polna upanja olajšano strinjam, da me zdravnica pregleda, sem odprta dva prsta.
DVA PRSTA. A se ti hecaš.
Nadaljujemo in popadki moje bistvo trgajo na koščke. Tako zelo boli, da se nenadzorovano slinim, moj vid je meglen od škiljenja, jokam, stokam in Mitja me gleda z vedno večjim obupom. Vidim ga, tudi on je obupan, čeprav se trudi biti trden. Ne pokaže, a tudi njega je zdelalo vse to pričakovanje, ves pritisk, vprašanja in skrb bližnjih, konec koncev pa seveda ni imun na mojo bolečino.
Doza oksitocina se viša dalje in ne dam se. Vmes prosim, da me priklopijo na neko protibolečinsko drogo, ki naj bi mi olajšala bolečino, a ne naredi veliko, razen da sem od nje totalno zblojena. Sprašujem se, kaj mi je bilo, da nisem vzela epiduralne.
Stvar se nadaljuje do 21h. Od 19:30-21:00 se bolečina stopnjuje do te mere, da mi gre od nje na bruhanje in da ne vem, če v življenju obstaja kaj, kar me je bolelo bolj. Pa sem imela tri zlome kosti, piercing v jezik na živo in nasploh imam precej visok bolečinski prag.
Občutek imam, da umiram, ne da se dogaja nekaj lepega. Agonija je neznosna in zdaj resnično ne morem več. Na porodni stol sem dobesedno zalepljena – kot bi v telesu ne bilo ene same kosti ali mišice. Zadnjo uro trpim čez vse meje opisljivosti in ko ob 21h pride zdravnica, jo prosim, naj me pregleda.
Odprta sem 3cm. Zvrti se mi, ko seštejem ena in ena in poskušam ugotovit, koliko bo še trajalo, da se odprem do 10 cm, kolikor je potrebno za iztis ploda. Zdravnica pravi, da imam nenormalno čvrsto maternično ustje, ki se sploh ne pusti omehčat. Spet zajokam. Ne zmorem več. Obupano prosim, naj zaustavijo popadke in naredijo carski rez. Zdravnica na srečo vidi nesmiselnost situacije in tudi sama reče, da v nadaljevanju z umetnimi popadki ne vidi nobenega smisla. Pove mi, da lahko sicer počakamo, da se odprem, ampak da to lahko pomeni, da bom rojevala do 3h zjutraj. In to BI sprejela, če ne bi bilo za mano 4 dni mučenja z vsemi možnimi preparati in predvsem, če ne bi bila psihično totalka izčrpana. V tistem trenutku pa enostavno vem, da še šestih ur te agonije ne bom zdržala. Sploh, ker babica omeni, da niti to kar čutim zdaj, še niso tisti pravi popadki. Da sta bila »prava« mogoče dva ali trije. Ne razumem, zakaj je to morala povedati naglas, sploh, če si je predstavljala, da bom iz tega stavka lahko načrpala moč za nadaljevanje. Na tej točki se zato še bolj zatrdno odločim, da imam dovolj. Takrat se s tem strinja tudi zdravnica, ki iz Ljubljane pokliče operativni team. Ta pride čez 1 uro.
V vmesnem času odklopijo oksitocin in popadki pojenjujejo. Čutim, kako iz mene odteka ves upor, ves obup, vsa groza. Odteka pa tudi veselje, radost in v naslednji uri popolnoma otopim. Za vse mi je vseeno. Grozljivo je zavedanje, da bom v nekaj urah priča najlepšemu dogodku mojega življenja, česar se enostavno ne zmorem veseliti.
Ko se uležem na operativno mizo, mi prijazen zdravnik čez usta nastavi tisto masko z rorčkom, iz katere prijetno diši. Reče mi še, naj globoko diham in se ne upiram zdravilu. Tik preden podležem splošni anesteziji, pomislim, da je mogoče to to. Da se lahko zgodi, da se ne bom zbudila. In popolnoma vseeno mi je.
Vdih, izdih. Ugasnem.
»Anja, zbudi se!«
Občutek imam, da so minile tri sekunde, odkar sem zaspala. Da temu ni tako, me opominja ostra bolečina v spodnjem delu trebuha. Ura je okoli 22:00 in z detecem sva uspešno prestala carski rez. Ne morem še odpreti oči, slišim pa Mitja, ki mi razneženo prigovarja, »Anči, poglej ga. Tako je lep,« in pol minute zatem imam Vitka že v naročju. Mitja ga položi name in moja prva misel je, da je to moj težko pričakovani otrok, moje ljubo dete, jaz sem pa preveč zadrogirana in apatična, da bi lahko sploh karkoli čutila. Seveda ga objamem in se ga veselim, ampak tega enostavno ne zmorem pokazat niti sebi, kaj šele navzven. Ni solz, ni pristnih občutkov, pokopani so pod goro vsega hudega, kar sem čutila zadnjih nekaj dni. Poleg tega me neznosno boli trebuh in razmišljam lahko samo to, kako suha usta imam.
Preveč sem izmučena za prvi poporodni podoj, preveč izmučena, da bi to noč lahko Vitka imela ob sebi. Zato ga odpeljejo v sobo k sestram. Ko čez nekaj dni vidim, da je to ogromna, prazna, sterilna in z neonkami osvetljena soba, kjer je ubožček preživel prvo noč svojega življenja, se počutim kot najslabša mama na svetu. Pustila sem se prepričati, da je to, da spi tam, v dobro naju obeh in zato imam še zdaj slabo vest, čeprav vem, da sem bila prvo noč prešibka, da bi mu nudila karkoli. V noči po porodu mi ga ob petih zjutraj pripeljejo, položijo na prsi in z malim se naslednji dve uri izmenično crkljava, gledava v oči in počivava. Čarobno je, srečna sem, a tega še kar ne zmorem občutiti v polni meri.
Prvič se zjokam čez dva dni, ko za mano pride vse veselje, vsa sreča, vse olajšanje. Ko začenjam dojemati, da je to moj in Mitjev otrok. Ko vidim, da imata z Mitjem identično šobico. Tu se prične naše povezovanje in končno se spet začenjam veseliti življenja, ki je sedaj dobilo novo, sladko nepredvidljivo in nepoznano dimenzijo.
Ko to pišem, so od poroda že skoraj trije tedni. Porod še kar predelujem in verjetno bo potrebnega precej tapkanja, da se bom vsega skupaj lahko spominjala brez solz. A Vitek je najslajši fantiček na svetu in neizmerno ga imam rada. Najina zgodba mogoče res ni nekaj, kar bi si kdorkoli želel podoživeti, kljub temu pa bi šla sama čez vse še stokrat, če to pomeni, da je končni izid vsega tega on. Vreden je vsake sekunde bolečine, vsega stresa predporodnih tednov, vreden je brazgotine na mojem trebuhu, ki me bo za vedno opominjala, da imajo tudi najbolj neprijetne zgodbe lahko prelepe in ljubezni polne zaključke.
Draga mamica, dragi očka!
