A veš tisto, ko je tvoj dan prepoln obveznosti in samo noriš z enega dela mesta na drugega, in delaš toliko stvari naenkrat, da pozabiš “tankat” in te sredi avtoceste avto s piskom opozori, da imaš dizla samo še za NIČ kilometrov. No, to. Berite dalje >>
FOTO: @artbox.photography
(ZAPIS Z DNE 30. 10. 2017)
Lajf. Zanimiva zadeva.
Včeraj v totalni vreščavi solznati tesnobni paniki, z občutki ničvrednosti in tega, da sem nič, nihče. V znamenju prepira z Mitjem, ki sem ga izzvala zaradi lastne nesigurnosti vase in zaradi katerega je skoraj (!) spakiral svoje kufre in odšel kulirat na družinski vikend. V znamenju želje, da bi se odselila na Mars in tam poskušala najti nekoga, ki ima vsaj polovico mojih »problemov«, da bi se potem lahko vsaj malo bolje počutila … Berite dalje >>
“Mine približno devet mesecev, odkar sem po nastopu s »plehmuzko« prvič namenoma bruhala. Takrat je šlo bolj kot ne za preizkus, zdaj pa je stanje bistveno drugačno. V maju so mi vse kavbojke že konkretno preširoke. Nisem tako drastično shujšala, opazi pa se, da sem zares izčrpana. Moja lica so upadla, oči utrujene, obrobljene s temnovijoličnimi kolobarji, pekoče in vedno bolj žalostne. Če bi komu dopustila, da od blizu pogleda vanje, bi verjetno opazil, da so steklene in zelo pordele. Verjetno od stalnega naprezanja pri bruhanju, pa tudi od velikih količin joka. Ves čas sem potrta, zagrenjena.
Berite dalje >>
Se soočaš z MOTNJAMI HRANJENJA?
Se ti zdi, da te nihče ZARES NE RAZUME?
Si želiš pogovora z osebo, ki je motnje hranjenja USPEŠNO PREBOLELA?
Ki motnje hranjenja RESNIČNO RAZUME?
Živjo, draga bralka, dragi bralec,
Mogoče si že opazila/a, da vsak teden na svoj Youtube kanal naložim več videov, v katerih lahko tapkaš skupaj z mano. Tapkanje je resnično zakon, saj ti lahko pomaga, da se odpreš praktično za sprejemanje česarkoli v svoje življenje. Tapkanje mi je pomagalo, da sem se lahko znebila strahov, krivde, zamer, ljubosumja, cinizma, užaljenosti, celo določenih fizičnih bolečin in tudi kompleksnejših problemov. Sama sem s tapkanjem postala veliko bolj odprta in dojemljiva za vse dobro, kar mi ima življenje za ponuditi, počistila sem svoja stara, nepotrebna prepričanja:
Verjetno se sprašuješ, ali je to sploh možno in kaj sploh je “tapkanje”. Na oboje bom odgovorila v temle članku, zato predlagam, da si ga pozorno prebereš. Če seveda želiš spremeniti svoje življenje (na bolje). 😉
Ker sem po izidu knjige Lačna življenja (v kateri pišem tudi o tapkanju) dobila morje vprašanj, kako tapkati za najboljše rezultate, sem se odločila vsaj enkrat tedensko posneti video, v katerem bo lahko z mano tapkal vsak, ki bo to želel. Dotaknili se bomo vseh mogočih tematik (družina, šola, zdravje, odnos do sebe in svojega telesa, finance in obilje, odnosi, kariera in uspeh, razne specifične tematike, …) Predvsem želim, da do olajšanja, uvidov, rezultatov in sreče pridete VI, dragi bralci. Tega vam sicer ne morem obljubiti, to si lahko obljubite samo sami, lahko pa vas pri tem usmerjam. In rezultati ob vztrajnosti ne morejo izostati. 😉
Na to temo sem posnela kratek video, ki si ga lahko ogledate s klikom na to sliko:
Zdaj pa gremo na osnove tapkanja: kaj to je, kako tapkamo in kako učinkuje. Berite dalje >>
Drago dekle, punca, ženska!
Vsaka od nas se kdaj v življenju sreča z idejo, da “nismo dovolj”. Vsaka želi ugajati, predvsem sebi. Dobimo idejo, da bomo dovolj dobre/lepe/všečne šele takrat, ko bomo nekaj na sebi spremenile. Naj s primerom pokažem, kaj mislim:
– Si bila že kdaj na dieti?
– Si se kdaj odpovedala obroku, da bi ostala fit?
– Si bila že kdaj nezadovoljna s svojim telesom?
– Si kdaj pospešeno telovadila zaradi ideje, da mora biti tvoje telo drugačne oblike?
– Si kdaj čutila, da bi morala biti drugačna, kot si?
– Čutiš, da bi bila tvoja samozavest lahko večja?
Če si vsaj na dve vprašanji odgovorila z “DA”, potem bo tale delavnica kot nalašč zate. Govorili bomo prav o tanki meji med zdravo skrbjo zase in obsedenostjo s sabo, svojo težo in prehranjevanjem.
Na delavnici je seveda zagotovljena POPOLNA DISKRETNOST! Berite dalje >>
BULIMIJA: popolna prijateljica?
Anja sreča zanimivo, na videz zelo glamurozno in skrivnostno punco. Takoj jo vidi kot potencialno prijateljico. V glavi si nariše idealno podobo neznanega dekleta: »Vidi se ji, da je vredna zaupanja. / Izgleda razumevajoča. / Deluje kul, dober prijateljski tandem bova.« Druga punca, ki je v resnici preračunljiva in zahrbtna, a to seveda skriva, se v javnosti predstavlja z masko popolne prijateljice. Edina, ki Anjo »razume«. Edina, ki ne sprašuje odvečnih vprašanj. Tista, s katero se Anja počuti močno, nepremagljivo in zaživi v iluziji, da vlada svetu in je nepremagljiva. Tista, ki Anjo spelje na temnejšo pot in ji hkrati prigovarja, »ničesar ne počneva narobe«. Mlada Anja je seveda naivna in svoje prijateljice ne vidi skozi objektivne oči. Prijateljica pa Anji ni povedala svojega pravega imena: Bulimija.
Bulimija se dolgo pretvarja, da želi Anji le pomagati. Pomagati, da bo postala bolj priljubljena, lepša, bolj zaželena. Bolj lepa in bolj popolna. Pove ji, da lahko postane vse, kar si želi, če je za to pripravljena plačati ceno.. Anja to o ceni posluša bolj z enim ušesom in temu ne posveča pretirane pozornosti. Po dolgem, nesrečnem otroštvu je tako željna pozornosti, novih prijateljstev in potrditve, da ni cene, ki je ne bi bila pripravljena plačati. Vse bi naredila za ljubezen. Za en samcat trenutek pozornosti celotnega sveta, ki bi jo z aplavzom pospremil v dobo odraslosti in ji hkrati prigovarjal: »Dovolj dobra si. Super si. Kar tako naprej. Radi te imamo.« Bulimija sedaj točno ve, na katere strune zaigrati.
Anoreksija ali bulimija? Ali mogoče oboje?
“Ob današnjem tehtanju tehtnica pokaže 47 kg. Nadvse ponosna sem nase, a ko se pogledam v ogledalo, mi kljub tej teži ni všeč, kar vidim. Povsod po telesu vidim mesta, kjer bi lahko izgubila še kakšen centimeter ali dva. Z odporom si ogledujem svoje telo. Z vsakim izgubljenim kilogramom sem manj zadovoljna sama s sabo, čeprav sem že zdavnaj dosegla težo pod 50 kg, ki sem jo tako idealizirala. No, sedaj jih imam krepko pod 50, pa nisem niti malo zadovoljna s sabo, daleč od tega. Nasprotno – vedno bolj sem razočarana, vse bolj se sovražim. Z vsakim izgubljenim kilogramom me moti več stvari. Na jok mi gre, ko se gledam v ogledalo, saj mi to, kar vidim, ni v ponos. Pričakovala sem, da bom pri tej teži tanjša. Solze razočaranja pritečejo kar same od sebe, ne morem jih ustaviti.” (Odlomek iz knjige Lačna življenja)
Motnje hranjenja so me od nekdaj zanimale. Že v srednji šoli sem jih vzela pod drobnogled ter napisala seminarsko o njih, konec faksa pa avtobiografsko diplomo. In vmes se je zgodilo. Tudi mene so posrkale. Tako hitro, da se sploh nisem zavedala, kdaj sem padla v zaklet začaran
krog. Pa pojdimo od začetka.
Pri 17 letih mi je umrl oče. Moj heroj. Moj vzornik in moj učitelj. Moje vse. Pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi z mamo prej imela kakršenkoli odnos. Pač, bila je zraven, stranski lik v scenariju, to pa je bilo tudi vse. Vedno sem se zanašala nanj. Ga prosila za pomoč. Spraševala za mnenje. Pomagal mi je odkrivati svet. In potem … Potem ga neko jutro kar ni bilo več. In moj svet se je ustavil. Vse se mi je zrušilo. Čez noč. Nisem mogla dojeti, kako lahko ostali živijo naprej, jaz pa ne vem več, kaj naj s sabo. To je bilo v tretjem letniku gimnazije. Da bi lažje prebolela izgubo, sem se začela ovijati v omamo, izostajati od pouka, se zapijati do onemoglosti, vse, samo da bi pozabila na čustva, da bi otopela. In sem. Berite dalje >>
