Kakšen je bil vaš ponedeljek? Moj je bil dopoldne zagnano delaven, popoldne sem pa po kosilu omagala na kavč. 
Hecno je, kako sem določene dneve neustavljiva, polna energije od jutra do večera, lahko bi ustvarila neomejeno količino kreativne vsebine (kar večino dni dejansko počnem tako v prostem kot delovnem času). Verjamem pa, da nisem edina, ki jo celo kreativno delo, v katerem res uživa, občasno tudi popolnoma izčrpa. In problem je, ker se včasih ne znam ustavit, sploh, ko ob ustvarjanju res začutim tisti naval kreativne strasti … Feeling je, kot bi bila rahlo “zadeta” od občutka, ko mi uspe ustvariti nekaj, s čimer sem res zadovoljna. Pa sem res kdaj popolnoma zadovoljna?
Priznam, da moram velikokrat brzdat svoj perfekcionizem, ker sicer kmalu pristanem v mindsetu, ko mi nič, kar naredim, ni dovolj všeč. Lani poleti sem se zaradi nečesa podobnega dobesedno sesula in se posledično še mesece borila s hudo tesnobo. Ko sem o tem začela govorit, sem prišla do spoznanja, da nisem osamljen primer in da tega še zdaleč ni tako malo, kot sem si mislila.
In zelo veliko nas je prišlo do ugotovitve, da nas je tesnoba spremljala, ker smo se v določenem segmentu življenja počutili ujete in nemočne. Sama sem recimo celo življenje freelancer, lani pa sem bila cca pol leta zaposlena. Delo samo je bilo super, a sem se ob vsem, kar sem v življenju še želela početi poleg službe (pa mi je zmanjkovalo časa), kmalu začela počutiti ujeto. Dobesedno, kot bi bila v kletki, kjer mi zmanjkuje zraka.
Občutek se je občasno tako stopnjeval, da sem se pahnila v panični napad. Bilo je grozno, na čase sem želela samo spati, jokati, vsak stik z ljudmi mi je bil odveč in nasploh sem bila popolnoma ven iz svoje običajne kože. V tem času je bil zame hud napor odpreti in prebrati mail. Kasneje sem dojela, da sem tik pred izgorelostjo. Predvsem zaradi svojih nenehnih visokih pričakovanj do same sebe in ker v svoji glavi res nisem dosegala svojih lastnih standardov. Nedokončane naloge, neizživete želje, napol doseženi standardi, želja, da bi imel dan 30 ur. Recept za to, da se ti zmeša.
Septembra lani sem zato v službi dala odpoved in se odločila za vrnitev na samostojno pot. Naredila sem plan, določene cilje enostavno črtala, se določenim željam odpovedala in se raje zares lotila tistih aktivnosti, ob katerih resnično čutim veselje. Od takrat dalje ni več sledu o tesnobi.
Namen tega zapisa je, da te spomnim, da se POSLUŠAJ. Vse odgovore nosiš v sebi, pa jih včasih ne slišiš, ker so tvoje misli preglasne. Ker ti okolica preglasno zatrjuje, da nimaš prav. Ker se sam/a preglasno prepričuješ, da nimaš prav. In ne morem ti povedat, kaj je resnica. To moraš najti sam/a. In tudi v tesnobi in “skurjenosti” se včasih skriva kakšno sporočilo, včasih preveč enostavno, da bi ga slišali.
Sama sem se danes odločila raje poslušati samo sebe in se ulegla k počitku (in se pozneje lotila dela z novim zagonom), kot da bi brezglavo hotela dokončati svoje delovne naloge. Svet bo počakal. Internet bo počakal. Tvoje zdravje ne bo. Poslušaj se.
Imej se rad/a. <3
Z ljubeznijo, Anja
