Šla sem na 5.000km dolgo potovanje z avtom..


muckeDAN
: 4.     DRŽAVA: Poljska    VREME / TEMPERATURA: sončno / 9 stopinj 

Danes je torej 4. dan, kar sva s Tomažem Gorcem krenila iz Slovenije. Kje sploh sva in zakaj? Trenutno se nahajava na Poljskem, najina pot pa zajema več kot 5000 km dolgo pot z avtom po Evropi. Ustavila sva se že na Slovaškem, prečkala bova Poljsko, naslednji postanki pa bodo v pribaltskih državah (Litvi, Latviji & Estoniji) in če nama ostane kaj časa, se mogoče s trajektom odpraviva še v Helsinke na Finskem.

Tomaž potuje že od junija – verjetno poznaš njegov projekt 20.000 km z avtom po Evropi? Če ga poznaš, potem veš, da je najina etapa že njegova sedma, na vsako etapo pa vzame drugega sopotnika. Zadnja etapa je tako pripadla meni. Tomaž bo v okviru tega projekta obiskal vsega skupaj 15 držav.

ozkotirna-zeleznicaV petek ponoči (okoli 23h) sva štartala iz Ljubljane in se vozila celo noč (do 9h zjutraj), ko sva se ustavila na Slovaškem v mestu Gerlachov. To je majhen kraj blizu Visokih Tater, idealen za pohodništvo. Midva sva se tu ustavila bolj zaradi počitka – po desetih urah vožnje je bilo to nujno.

In kaj je lepšega kot to, da v okolici apartmaja živi mačja mama z dvema majhnima muckoma? Hja, za mačjeljubca je težko najti kaj bolj zaželenega 😉 Še to – cena noro lepo urejenega apartmaja z dvema posteljama je bila 23€. 

Soboto sva torej bolj ali manj prespala, v nedeljo zjutraj pa sva se odpravila na Poljsko. Najina prva destinacija je bila Zakopane, kjer sva se na hitro ustavila. zakopaneVsekakor nisem pričakovala toliko turizma, sploh pa ne v tem letnem času. Ljudi je bilo na glavni ulici približno toliko, kot sredi julija na glavni rivi v Crikvenici – neomejeno. Ko sva prišla, je rahlo rosilo, zato sva se odločila, da se s sedežnico povzpneva na vrh skakalnice in si Zakopane ogledava še iz ptičje perspektive. Gre za manjši kraj, a kot sem rekla, jim obiska res ne manjka. Ravno, ko sva delala selfi, se je dež okrepil, zato sva pohitela nazaj v dolino in nadaljevala s potjo. Najina naslednja destinacija je bilo mesto Krakow. 

Prvi in naječji izziv vseh večjih mest je seveda parkiranje. Sploh pa, ker sva sobo tokrat imela na splavu! Torej – kako se pride do splava??! Imava precej prtljage in “treganje” po mestu ne pride v poštev. Okej, najdeva cesto do splava. Riva za turiste – vožnja prepovedana. Eh, si rečeva, sej sva turista, poleg tega greva z avtom do splava samo odložit prtljago. No, na srečo ostaneva neopažena. Zloživa prtljago, Tomaž gre parkirat, jaz znosim prtljago v sobo. Potem se malo razgledam. Splavček bi bil v sončnem vremenu še bolj “fora” kot je sicer, saj ima na vrhu teraso, kjer zjutraj lahko spiješ prvo kavico, poslušaš mirno Vistulo, ki teče mimo, in gledaš prebujajoče se mesto. Škoda samo, da je megleno, oblačno in mrzlo. Zunaj je okoli 14 stopinj.

Ko razpakirava, greva v mesto nekaj pojest, sestradana sva in odkar potujeva, se še nisva uspela pošteno najest (jedla sva bolj prigrizke). Skočiva v picerijo, Tomaž pravi, da se mu “lušta” pice – jaz pravim OK, bom že našla nekaj zase – sem namreč veganka in včasih je težko dopovedat kelnarjem, kaj sploh želim. Naročiva si torej pici, moja je tokrat brez veganskega sira (ker sem si ga pozabila vzet s sabo), a je ravno tako dobra in brez težav pojem celo, pa še solato. 😉 

Po večerji si malo ogledava mesto – lepo je kot vsa Evropska središča. Škoda, ker je že tema. In škoda, ker nimava več časa, da bi si ogledala vse mestne znamenitosti. 

Kmalu je ura pozna in odločiva se, da je bilo za danes dovolj. Greva torej proti splavu in spat. By the way, cena sobe na splavu je 18€ – za oba skupaj. 

Ko se zbudiva in pojeva zajtrk, je že ponedeljek in najina naslednja destinacija je Oswiecim oziroma Auschwitz na Poljskem. Mislim, da mi tega kraja ni treba posebej predstavljati, saj gotovo vsi poznate grozote, ki so se tukaj dogajale med drugo svetovno vojno. Kakorkoli, nekaj čisto drugega kot brati zgodbe na internetu je stati tukaj, na “Judenrampe”, in si predstavljati, da si eden od tistih ubogih ljudi, ki naivno verjamejo, da jih peljejo pod tuše – v resnici pa grejo v plinsko komoro umret. auschwitz krematorij V času najinega obiska je mrzlo (12 stopinj) in megleno, hkrati rahlo rosi. Sam kraj je prežet s smrtjo in ne morem, da si ne bi predstavljala, da je povsod, kjer danes hodim – zdrava, toplo oblečena in sita – nekdo trpel nečloveške muke. In padem v film… Tule, v leseni stavbi, zgrajeni za 60 konjev, na betonskih tleh ali v najboljšem primeru na trdi leseni postelji spi 1000 ljudi. Kot sardine so in premikanje med spanjem ni možno. Poskušajo se ogreti s tem, da se tiščijo eden ob drugega. Posamezna telesa se ohlajajo. Zima je, temperatura je krepko pod lediščem, oni pa so oblečeni v tanke haljice. 6 ljudi ima eno odejo, mnogi so brez. Zelo verjetno jih bo čez noč veliko zmrznilo. Zdani se. Zunaj gara tisočero lačnih, bolnih, izčrpanih: s krampom kopljejo drenažni jarek. Kovina buta ob zmrznjena tla. Pada leden dež. Obuti so v lesene coklje. Podplati zmrzujejo, ne čutijo teles, skrajno so izčrpani, težki le 40 kg. Nekdo se zgrudi. Pride nemški vojak, nekaj kriči in brcne v negibno telo. Smrt je tu odrešitev. Premik v krematorije. Tu dela mlad zapornik. Njegova naloga je, da nosi trupla iz plinskih komor na sežig v krematorij. Takrat zagleda mrtvo družino. Svojo mrtvo družino. V peč položi najprej svojo mamo, potem sedemletno sestrico, nato še očeta in na koncu babico. Zaveda se, da je ostal sam. Vse, kar si želi, je umreti. Nacisti vse to opazujejo in se smehljajo. Josef Mengele si na rampi ogleduje izbrane dvojčke, na katerih bo delal genetske poskuse in si zraven požvižgava. Šestletnim otrokom se predstavi kot “stric Josef”. Ubožčki ne vejo, kaj jih čaka. Tu se bom raje ustavila.

otroci Težko rečem, kaj je bolj pretresljivo – sama razsežnost kempa (večina nas pozna Auschwitz in Auschwitz 2 – Birkenau, v resnici pa je v okolici še 50 manjših kempov), dejstvo, da je Josef Mengele tu opravljal grozljive in nečloveško boleče poskuse na 6 let starih otrocih (pri čemer ga ni zanimalo, koliko jih bo pri tem pobil ali nepopravljivo pohabil) ali dejstvo, da je tu umrlo okoli 1,5 milijona ljudi. Obisk Auschwitza te zares spremeni, saj vidiš, da praktično ni grozote, ki je človeštvo ne bi bilo sposobno – v imenu ideologije, vere ali česa tretjega. 

Prav se mi zdi, da gre človek enkrat v življenju pogledat ta kemp. Tu dojameš, da so se vse te grozote dejansko zgodile. Postavljen v ta film dojameš, da Auschwitz ni samo spomin. Nekateri so ga živeli, redki preživeli. Poskusi si za sekundo predstavljati, da si eden od teh nesrečnih ljudi. Ne vem, če lahko kdo od nas v celoti dojame nivo njihovega trpljenja. 

Resnično upam, da se kaj takega nikoli ne ponovi.

Po ogledu Auschwitza sva se s Tomažem odpravila na večerjo in potem nadaljevala pot do mesta Czestochowa, kjer sva trenutno. Danes naju čaka dolga pot do Litve. 

Se slišimo, ko se nabere novih dogodivščin. Aja, danes sva prespala v apartmaju za 23€ (za oba skupaj). In še to: po 1300 km vožnje imava še vedno prvi tank bencina. No, danes bo treba tankat. 🙂 Ampak naj še kdo reče, da je potovati drago?! 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja