17. teden: BUMP UPDATE in potežkoče pri zapenjanju hlač

Takole, moj trebušček je (končnooo!) začel kipet. 😍

Prve tri mesece sem se opazovala iz vseh možnih kotov in vedno znova razočarana ugotovila, da se mi še nič ne pozna, kadar pa se mi je, sem si na koncu morala priznat, da sem bolj kot ne samo napihnjena (ali pa je trebušček izginil takoj po tem, ko sem šla na WC). 🙈

No, zdaj ne izgine pod nobenim pogojem več in jaz ga vsak dan ponosno zapakiram v oprijete minice, bodycon oblekice ali pa kar v spodnjem perilu paradiram po stanovanju in se zraven opazujem v ogledalih. Ponosna sem na svoje telo, res opravlja fantastično nalogo. In seveda ne mine dan, ko trebuščka ne ovekovečim s fotografijo. 

Mitja enkrat na vsakih 14 dni posedem na stol pred belo steno, kjer mu potem vsakič v enaki oblekici poziram. Vsakič se postavim v enako pozo, saj si želim iz slik narediti kolaž fotografij, na katerem bo viden napredek rasti trebuščka iz tedna v teden. Hecno je, da imam zaenkrat pofotkane tedne 12, 14 in 16, in na vseh je moj trebušček popolnoma enak. 🙈 Očitno naju čaka še kar nekaj fotografiranj. Še sreča, da sva že tako zverzirana, da Mitja trikrat škljocne in fotka je večinoma narejena v maksimalno petem poskusu. 

Že nekje v 15. tednu sem v trebuhu začutila prve “metuljčke” in sprva sem mislila, da čutim premike črevesja. A občutek je bil drugačen, bolj nežen, predvsem pa na popolnoma drugem mestu kot ponavadi. Kako zelo ljubko je, ko se prvič zaveš, da je to, kar si začutila, po vsej verjetnosti tvoj otroček. Sprašujem se, kaj počne tam notri in mu/ji vsakič pošljem ljubezen.

Sprašujem se le, koliko časa imam, preden bodo simpatična metuljeva krila zamenjale brce v rebra. Auč! 🙂

V katerem tednu ste pa ve prvič začutile premike svojega otročka?

Obseg trebuha: toliko, da ne zapnem nobenih hlač več

Pridobljeni kilogrami: nekaj malega

Cravingi: še vedno črne olive Natureta (pa sladoled Valsoia sendvički in lešnikov namaz 20 Chocolate)

Slabost: je izginila kakšnih 14 dni nazaj (ale-f*ing-luja)

Mood: večinoma super, rahlo sentimentalen, ne zmanjka mi inspiracije za bloge in navdušenja nad tem popolnim procesom kreacije novega življenja ❤️

Ja nič, ura je 22:03 in otrok pravi, da morava spat. Ne ostane mi drugega, kot da se strinjam (res ni težko, saj me večino dni začne pobirat med 20. in 21. uro, tako da danes pravzaprav ponočujem🙈).

Nočko vsem in sladke sanje! <3

Z ljubeznijo, Anja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja