Nosečnost in porod: najpogostejši strahovi

Nekaj dni nazaj me je prešinilo, da bi bilo zanimivo vedeti, koliko žensk se sooča s strahovi, povezanimi z nosečnostjo in porodom. Seveda so na internetu dostopne raziskave, iz katerih bi številke lahko enostavno prepisala, a ker me je zanimalo, kako na to gledate moje sledilke (in kakšno je vaše mnenje), sem na to temo na Instagramu v storyjih naredila anketo. Seveda ta anketa ni bila profesionalno zastavljena in izvedena, vseeno pa mislim, da je nekaj resnice v rezultatih. V anketi je sicer sodelovalo tudi nekaj moških, ampak ok. Očitno nosečniških strahov nimamo samo ženske. 😄

V tem zapisu bom delila rezultate, svoj pogled nanje in vam zaupala, s katerimi strahovi se sama soočam in kako jih premagujem.

Zapis se izplača prebrati do konca, saj vas tam čaka še luštna porodna afirmacija. 😊

Berite dalje >>

17. teden: BUMP UPDATE in potežkoče pri zapenjanju hlač

Takole, moj trebušček je (končnooo!) začel kipet. 😍

Prve tri mesece sem se opazovala iz vseh možnih kotov in vedno znova razočarana ugotovila, da se mi še nič ne pozna, kadar pa se mi je, sem si na koncu morala priznat, da sem bolj kot ne samo napihnjena (ali pa je trebušček izginil takoj po tem, ko sem šla na WC). 🙈 Berite dalje >>

Osamljenost. Beseda, ki je v zadnjih štirih mesecih dobila popolnoma nov pomen. 

Preden kdo pomisli, da v nosečnosti (ali nasploh v življenju) nimam podpore s strani najbližjih ali da mi manjka ljubezen partnerja, naj kar takoj povem, da temu še zdaleč ni tako. Vsi moji najljubši me 100% podpirajo in mi pomagajo. Mitja je najbolj krasen partner, kar bi si jih v obdobju nosečnosti lahko želela – nežen, pozoren in uvideven. Še najmanj uvidevni so v tem času moji hormoni, ki mi na čase resnično mešajo štrene.

Berite dalje >>

NOSEČA SEM! :D

Februarja bova z Mitjem postala starša. Iiiiii!

Pridružilo se nama bo novo bitjece, ki naju bo klicalo mami in ati. Čeprav mi je vse skupaj rahlo nedoumljivo, komaj čakam, da spoznam to osebo, jo prelupčkam in ji povem, kako dobrodošla je na tem svetu. No, če sem povsem iskrena, moram povedati še, da se že od začetka pogovarjam s svojim trebuhom in otročku v njem večkrat povem, kako zelo ga imam rada. Če sem še nekoliko iskrenejša, priznam, da mi je tale hormonski koktejl, ki se trenutno pretaka po mojih žilah, povzročil tako sentimentalnost, da se ob pogledu na pižamice, odejice, volnice, slike otrok in druge nosečnice včasih enostavno kar zjokam. Tako fascinirana sem nad tem življenjskim procesom in končno razumem vse nosečniške kolegice, ki so od zanositve govorile samo še o tem. Saj si enostavno ne moreš pomagat, ko pa je vse skupaj enostavno noro!!

Berite dalje >>

KREATIVNA SKURJENOST

Kakšen je bil vaš ponedeljek? Moj je bil dopoldne zagnano delaven, popoldne sem pa po kosilu omagala na kavč. ‍♀️
 
Hecno je, kako sem določene dneve neustavljiva, polna energije od jutra do večera, lahko bi ustvarila neomejeno količino kreativne vsebine (kar večino dni dejansko počnem tako v prostem kot delovnem času). Verjamem pa, da nisem edina, ki jo celo kreativno delo, v katerem res uživa, občasno tudi popolnoma izčrpa. In problem je, ker se včasih ne znam ustavit, sploh, ko ob ustvarjanju res začutim tisti naval kreativne strasti … Feeling je, kot bi bila rahlo “zadeta” od občutka, ko mi uspe ustvariti nekaj, s čimer sem res zadovoljna. Pa sem res kdaj popolnoma zadovoljna?

RECEPT ZA HARMONIČNO ŽIVLJENJE

FOTO: @artbox.photography

(ZAPIS Z DNE 30. 10. 2017)

Lajf. Zanimiva zadeva.

Včeraj v totalni vreščavi solznati tesnobni paniki, z občutki ničvrednosti in tega, da sem nič, nihče. V znamenju prepira z Mitjem, ki sem ga izzvala zaradi lastne nesigurnosti vase in zaradi katerega je skoraj (!) spakiral svoje kufre in odšel kulirat na družinski vikend. V znamenju želje, da bi se odselila na Mars in tam poskušala najti nekoga, ki ima vsaj polovico mojih »problemov«, da bi se potem lahko vsaj malo bolje počutila …  Berite dalje >>

Odlomek iz knjige: LAŽEM, KRADEM, NIČ NE JEM

“Mine približno devet mesecev, odkar sem po nastopu s »plehmuzko« prvič namenoma bruhala. Takrat je šlo bolj kot ne za preizkus, zdaj pa je stanje bistveno drugačno. V maju so mi vse kavbojke že konkretno preširoke. Nisem tako drastično shujšala, opazi pa se, da sem zares izčrpana. Moja lica so upadla, oči utrujene, obrobljene s temnovijoličnimi kolobarji, pekoče in vedno bolj žalostne. Če bi komu dopustila, da od blizu pogleda vanje, bi verjetno opazil, da so steklene in zelo pordele. Verjetno od stalnega naprezanja pri bruhanju, pa tudi od velikih količin joka. Ves čas sem potrta, zagrenjena.
Berite dalje >>