RECEPT ZA HARMONIČNO ŽIVLJENJE

FOTO: @artbox.photography

(ZAPIS Z DNE 30. 10. 2017)

Lajf. Zanimiva zadeva.

Včeraj v totalni vreščavi solznati tesnobni paniki, z občutki ničvrednosti in tega, da sem nič, nihče. V znamenju prepira z Mitjem, ki sem ga izzvala zaradi lastne nesigurnosti vase in zaradi katerega je skoraj (!) spakiral svoje kufre in odšel kulirat na družinski vikend. V znamenju želje, da bi se odselila na Mars in tam poskušala najti nekoga, ki ima vsaj polovico mojih »problemov«, da bi se potem lahko vsaj malo bolje počutila … 

Danes sem – začuda – še zmeraj tu, daleč stran od Marsa, na Jesenicah, v varnem toplem domu in mirna, pretapkana, nekako očiščena (za zdaj), že skoraj malo prerojena. Današnji presenetljivo topel in oblačen oktobrski dan je bil v znamenju navdiha, motivacije in izpolnjevanja svojih planov. Na sodišče sem oddala vse papirje (ne grem v zapor, samo zavod odpiram). Šla sem v Ljubljano po lijak za kopalnico (še zmeraj prenavljava hišo). Napisala sem več prošenj za donacijo. Še malo sem dopolnila prijavnico na razpis, na katerega se bom z zavodom prijavila. Se pozanimala o ostalih razpisih. Začela pacati skupaj finančni načrt zavoda in ugotovila, da nimam poooojma (znanec me je enkrat označil za »umetniško dušo, ki nič ne ve o tem krutem svetu«… Priznam, da je nekaj resnice v njegovih besedah). Splanirala sem jutrišnji dan in še kakšnega vnaprej. Skuhala kosilo in vse pomila. 

Okej, dva diametralno različna dneva v vseh pogledih. Včeraj mi ni bilo za živet, danes mi ni, da bi še kdaj s čim odlašala.

Kako je to mogoče? Zakaj se en dan počutim kot smrdljiv 💩 (dobesedno!!), naslednji dan sem pa kraljica (svojega) sveta z vizijo, željo, motivacijo, inspiracijo in vsem ostalim, kar še lahko rimaš na -acijo!? Zame je to totalna neznanka in lagala bom, če bom rekla, da se mi vsaj 1% sanja o življenjskih modrostih.

Od nekdaj doživljam hude notranje turbulence, od nekdaj se sprašujem o lastni vrednosti, ampak zadnja leta – na srečo – to ni več na dnevni bazi. In tega nisem več ravno vajena… Se pa zgodi približno 4x letno. In ne, to ni tisti občutek lenobnosti ali otožnosti, ko si pač za pred TV in za gledat Game of Thrones, govorimo o nečem povsem drugem …

Če si lahko predstavljaš klavstrofobičen občutek, da je vesolje premajhno za obsežnost tvojih problemov, da boš tu in zdaj kar umrl, ker se jih itak ne da rešit … Po glavi švigajo misli o tem, da itak nisi pomemben, ker ne veljaš nič, ker nisi nič, ker nimaš nič in nikogar, ker si osamljen in žalosten, vse lastne želje pa se ti zdijo banalne in neuresničljive … Dodaj še hudo, hudo tesnobo, brezvoljnost, paniko, solze in predpostavljaj, da tudi če si tapkalec kot jaz, nimaš energije niti toliko, da bi dvignil roko in začel tapkat »bolečo točko«. Predstavljaj si, da si milni mehurček: na zunaj tako milo in svobodno lebdiš skozi zrak, vsi te občudujejo in si te želijo vsaj za trenutek dotakniti. Ne vejo pa, kako grozljivo osamljen občutek je živeti v stalnem strahu, da se bodo stene tvojega sveta ob najmanjšem dotiku razpočile v nič, za njimi pa bo ostal samo prazen zrak, ki z ničemer ne bo dal slutiti, da si kdaj bil tu, da si kdaj imel pomen ali namen.

No, če si vse to predstavljaš, smatraj, da še vedno (oprosti) nimaš pojma. Tako hudo postane.

IN KER JE HARMONIJA OČITNO SESTAVLJENA TAKO IZ LEPIH KOT IZ MANJ LEPIH STVARI …

… sem si včeraj rekla, what the hell, okej, lajf, vdam se … Če mi je namenjeno trpeti, potem pa bring it on. Naj boli, da dojamem, zakaj tako boli.

Sprejemam tvojo bolečino, ker vem, da mi je še vedno nekaj dala, ko sem ji prisluhnila. In danes mi je – zanimivo – dala zavedanje, da je mogoče čisto ok, če ji dovolim, da pride do mene. Mi pove, kaj hoče in česa noče. Da lahko potem pretehtam, če se da kaj naredit glede tega.

Bolečina je moje življenje še vsakič postavila v perspektivo. Ko sem si jo dovolila začutiti v njeni polnosti, sem še vsakič iz nje odkorakala močnejša in napolnjena z zavedanjem, da ima vsak plus svoj minus. Kako bi lahko kadarkoli vedela, kaj je resničen užitek, resnično zadovoljstvo, če ne bi občutila nasprotnega pola – trpljenja?

In včerajšnje tapkanje (ko sem le zbrala moč za to), me je popeljalo v odkritje, da še vedno mislim, da sem ničvredna – zato, ker imam »sence«. Slab(š)e lastnosti. Nisem popolna. Nisem (samo) lepa. Nisem (vedno) v dobri koži.

Kaj mislim s tem?

Recimo:

Ljudje me smatrajo za uspešno, sama pa tajim, da obstajajo meseci, ko bi jim pogled na stanje mojega bančnega računa dal občutek, da govorimo o temperaturi vesolja. Zdim se jim lepa, ne vejo pa, kako grdo se znam obnašati do svojih bližnjih. Vidijo moj nasmejan obraz in mi zavidajo srečo, ne vejo pa, da se vsak dan sprašujem, kaj je moj namen in zakaj sem sploh tu.

Da ne bo pomote. Sem srečna (večinoma, seveda pa ne ves čas). Večino dni lahko rečem, da imam rada tole svojo pot in vse njene ovire in uspehe. Imam dom, super fanta in lahko si kupim hrano. Okej, ko je »vesolje resnično shlajeno na najnižjo točko«, se potrudim biti hvaležna tudi, če na meniju ni ravno pet-hodna specialiteta. Pa saj v resnici imam najraje enostavne stvari. Moja najljubša jed je trenutno radič s krompirjem. Tako, da mi tudi v sušnih obdobjih v bistvu ni hudega.

KAKO ŽIVETI HARMONIČNO ŽIVLJENJE?

Dojeti je treba, da ne obstaja “dobro” in “slabo”. Vse je del življenja in vse spada zraven. “Dobro” in “slabo” sta naši oznaki, naše dojemanje, naše predalčkanje. Ko tole poskušam razumeti, mi v glavo švigne misel, da je lajf očitno sinusna krivulja. Vse v življenju poteka v ciklih. Poletje, jesen, zima, pomlad. Vzpon, padec. Gor, dol. Življenje, smrt. Budnost, spanje. Suša, dež. Zakaj ne bi bilo možno, da smo po tem ključu narejeni tudi ljudje … ? Je to zato, ker se danes tako bolestno idealizira nasmeh, srečo, uspeh, stanje blaženosti, popolne trenutke, ki jih delimo na Instagramu? Je konstantna sreča res tisto, za čemer stremimo? Kako pa smo lahko “celi”, kako lahko živimo in doživimo resnično polno življenje, če ne poznamo in sprejmemo njegovih bolečin in “slabih” trenutkov? Kako bi lahko cenili toplo, če ne bi poznali mrzlega? Če mrzlo ne bi obstajalo, bi bilo toplo samoumevno in edina možnost. Toplote v tem primeru sploh ne bi znali ceniti, saj ne bi vedeli, da obstaja. Enako je z bolečino. Nasprotja nam, ko jih sprejmemo, lahko postanejo najboljši prijatelji, saj so lahko znanilci nečesa dobrega: ko poznam in resnično občutim najhujšo bolečino, sem lahko prepričana, da bom tudi užitek znala občutiti v njegovi polnosti. Ko bo prišel čas za to.

Enkrat je kolegica super opisala to, kar hočem povedat. Maja ji je ime.

Takole je rekla: »Če pogledaš sliko bitja srca, vidiš, da gre črta gor, pa dol, pa malo naravnost, pa gor, pa dol, pa malo naravnost… Vzponi in padci…«

Jaz: »Okej, ampak jaz si takoooo faking želim, da bi bilo življenje konstanta. Ravno, brez vsakodnevnega gori-doli.«

Maja: »In draga Anja, kaj se zgodi, ko slika srčnega utripa postane dolga ravna, konstantna črta?«

FOTO: @artbox.photography

2 thoughts on “RECEPT ZA HARMONIČNO ŽIVLJENJE

  1. Petra

    Hej 🙂
    Mi je vsec tvoje razmisljanje, se najdem v njem. Sicer v maaalo bolj blagi razlicici :D, ampak poanta je tukaj.
    Drugace pa sem ti zacela slediti zaradi tapkanja-najljubsi video je itak o lastni vrednosti ;). Komada Za zmeraj in Vse ok pa sta trenutno moja 2 top za dvig vibracije.
    V glavnem, keep on going, u are doing great :).

    Cudovit dan ti zelim in naj gre gor gor gor 😀

    Reply
    • Anja Baš Post author

      Živjo, Petra!
      Hehe, super prebrat! Glavno, da razmišljamo (vsak po svoje seveda) in prihajamo do zaključkov! 🙂 <3 Me veseli, da so ti všeč videi, v kratkem jih spet začnem objavljat. Bodi lepo in vse dobro tudi tebi.
      Anja

      Reply

Dodaj odgovor za Anja Baš Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja