inspo lifestyle 4 oktobra, 2019

O hvaležnosti in prisotnosti

Ura je 21:15. Počasi in z užitkom pijem že drugo skodelico ingverjevega čaja z limono. Bil je dolg, miren in lep dan, ki sem ga v veliki večini preživela v družbi prijateljic. Teden se bo zaključil na družinskem vikendu na Uskovnici v družbi Mitja in najinih mačk. Po dolgem času je hiša ob koncu tedna prosta, greh bi bil, če tega ne bi izkoristila. Tu tudi pišem tole objavo. Na klopi poleg mene zvita leži Muna, Mitja pa na drugi strani mize dela plane za snemanje v studiu, ki ga čaka naslednji teden.

POMIRJENA

Razmišljam o tem, kako presenetljivo mirna sem zadnje čase. Pa ne samo mirna – pomirjena. Večino časa neverjetno stabilno plujem s sicer občasno nemirnim tokom, a se tudi v trenutkih turbulenc ne “prekucnem”. Neverjetno je, koliko ljubezni in iskrene hvaležnosti čutim na dnevni bazi. Ne samo, da sem hvaležna za življenje, ki sva si ga z Mitjem ustvarila, do vsakega aspekta življenja čutim neomejeno količino hvaležnosti, ljubezni, pomirjenosti. Večino dni imam občutek, da sem točno tam, kjer moram biti. Da se razumemo – mogoče moje življenje zveni popolno, a zagotavljam vam, da ni – le dojemati sem ga začela kot tako. Z vsemi neprijetnostmi vred.

FAIL? JUHU!

Razumljivo je, da me sem in tja kaj vrže iz tira. Normalno, da imam vzpone in padce. Generalno pa vsako iztirjenje jemljem kot del balansa in na dolgi rok uspevam ohranjati pozitiven mindset. Ne kaznujem se za neuspehe, ker jih jemljem kot del poti do usvajanja modrosti, ki jo prinesejo. Vesela sem, ko gre kaj “narobe”, ker na dolgi rok to vedno pomeni ekspanzijo, pot navzgor, učenje, rast. Kako bi si lahko potem želela, da neuspehov ne bi bilo? Brez njih ne bi prišla popolnoma nikamor.

BRCIKE

Najlepše od vsega je, da se čutim neverjetno povezano z otrokom v meni. Ko pobožam trebušček, se odzove z rahlim premikom. Občutek imam, kot da se pogovarjava. Tako zelo imam rada to detece. Iz dneva v dan bolj občutim premike in hecno je, ker točno vem, da kmalu ne bodo več (samo) prijetni. Ampak se veselim tudi tega dela nosečnosti. Mimogrede, naslednji teden bom vstopila v šesti mesec nosečnosti! Ne bom rekla, da čas beži, ker poskušam vsak dan maksimalno doživet in biti prisotna tu in zdaj. Na prvi pogled se mogoče res zdi, da dnevi bežijo, a če samo pomislim, kaj vse sva v preteklih petih mesecih z Mitjem doživela, vem, da temu ni tako.

Skratka, tole je appreciation post za vse v življenju, dobro in slabo (kar so seveda samo naše oznake). Upam, da imate veliko dobrega in da slabo ne jemljete (samo) za slabo, ampak kot priložnost za pot navzgor. Saj veste, ko prideš do dna, je dno izvrstno mesto, od katerega se lahko odrineš na poti navzgor.

Z ljubeznijo,

Anja podpis

Komentarji

Mogoče ti bo všeč tudi …