Odlomek iz knjige: LAŽEM, KRADEM, NIČ NE JEM

“Mine približno devet mesecev, odkar sem po nastopu s »plehmuzko« prvič namenoma bruhala. Takrat je šlo bolj kot ne za preizkus, zdaj pa je stanje bistveno drugačno. V maju so mi vse kavbojke že konkretno preširoke. Nisem tako drastično shujšala, opazi pa se, da sem zares izčrpana. Moja lica so upadla, oči utrujene, obrobljene s temnovijoličnimi kolobarji, pekoče in vedno bolj žalostne. Če bi komu dopustila, da od blizu pogleda vanje, bi verjetno opazil, da so steklene in zelo pordele. Verjetno od stalnega naprezanja pri bruhanju, pa tudi od velikih količin joka. Ves čas sem potrta, zagrenjena.

Moj glas postaja vse bolj hripav in šibak. Deloma od bruhanja, deloma pa od vse močnejše kisline v mojem želodcu. Stalno me peče zgaga. Predvidevam, da telo pospešuje izločanje želodčne  kisline, da bi lahko predelalo vsaj nekaj hrane, preden vse izbruham. Pogosto se mi vrti in vsakič, ko po daljšem sedenju vstanem, se mi najprej stemni pred očmi. Pet sekund popolne črnine. Sčasoma se na to tako navadim, da vsakič vstanem, kot da ni nič, si že prej ogledam pot, v katero grem, in se delam, kot da je vse v najlepšem redu, dokler se mi vid ne povrne. Las nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi mi lepo padali ob obrazu, zato jih postrižem na kratko.

Moje roke smrdijo po bruhanju ne glede na to, kolikokrat jih umijem, koža na njih je razpokana in bleda. Ves čas imam občutek, da me bo slej ko prej nekdo zavohal. Kožo po telesu imam suho, ne glede na to, s katero kremo jo mažem. Zunaj je skoraj poletje, jaz pa imam stalno mrzle dlani in stopala. Moje telo je žalostno zaradi stanja, v kakršnega sem ga spravila in moj odnos do vseh ljudi je postal grozljiv.

Zdaj se razjezim že skoraj vsakič, ko me kdo kaj vpraša. Še posebej rada se stresem na mamo. Niti videti je ne morem, tako mi gre na živce. Verjetno ve, da z mano nekaj ni v redu, saj stalno nekaj dreza vame. Sumim, da nima najmanjšega pojma, kaj se dogaja. Problema se loteva tako, da mi teži z nekimi čudnimi vprašanji, ob čemer ima tako skrhan glas, kot da se bo zdaj zdaj zlomila. Mene to spravlja v tak bes, da se tresem. Kričim nanjo, da jo sovražim, da mi je uničila otroštvo, ker itak nikoli nisem dobila tega, kar sem si želela, in da naj me pusti na miru, ker je ne potrebujem: »Kaj te briga, kaj je z mano?! Pojdi v svojo sobo in se ukvarjaj s sabo. Spizdi, odjebi in pusti me na miru! Saj se nikoli nisi postavila zame, zdajle te pa ne rabim več, saj sem odrasla in ne potrebujem tvoje narejene skrbi!« Stalno se ji odmikam, ko me poskuša objeti, vpijem nanjo, ko me kaj vpraša in nekoč jo celo udarim. V očeh ji vidim, da se me boji, da me ima hkrati neizmerno rada, a ne razume mojega obnašanja. Opazim njeno od skrbi shujšano telo. Tudi do očeta se ne obnašam bistveno bolje, čeprav imam do njega večje spoštovanje.

Vsakič, ko se znesem nad mamo, sem potem popolnoma na tleh. Žal mi je, nočem je prizadeti, hočem samo, da bi nehala vrtati vame, saj se bojim, da me bo razkrinkala. Ne vem več, kaj sploh delam, še manj, zakaj. Sovražim ves svet vključno s sabo. Hočem samo, da me vsi pustijo pri miru. Ko se pomirim, grem v knjižnico na računalnik in po internetu iščem forume o bulimiji. Ne zanima me pomoč, ampak le, kako še dodatno shujšati. Včasih kaj najdem, drugič spet ne.

Marsikatero noč se odpravim na nočne pohode po Jesenicah. Zdaj mi je resna telovadba prenaporna, zato hodim gor in dol po Jesenicah in se veliko vozim s kolesom. Včasih me sredi noči prime in delam trebušnjake, sklece, počepe, kar fizično zmorem. Če sem prešibka, da bi šla na sprehod, grem nekajkrat v pritličje in nazaj. Mogoče trikrat, štirikrat, če se zares sovražim, petkrat ali šestkrat. Potem se zadihana usedem na stopnišče in na hodniku pokadim cigareto. Nihče ne ve, da kadim. V teh trenutkih se vsaj malo umirim, da mi je potem lažje zaspati. 

Moj um je te dni nemiren. Večino dneva nikakor ne morem utišati njegovih stalnih pripomb o tem, kako mamo skrbi zame, kako je shujšala od skrbi. Slišim jo, da sredi noči vstaja, česar prej ni počela. Smili se mi, čeprav jo sovražim. Sovražim tudi očeta in njegovo odmaknjenost. Ne pokaže nikakršne skrbi, kar me živcira. Saj mi grejo na živce mamina drezajoča vprašanja, a to, da oče ničesar ne posumi, tega preprosto ne verjamem. Vseeno mu je zame. Prav, meni pa zanj. Ne potrebujem ju, ne potrebujem njune ljubezni. Naj gresta v tri pizde! Onadva že nista moja starša. Pravi starši … Nimam pojma, kaj delajo pravi starši, a vsekakor vse kaj drugega kot moji. Moji niso pravi, to je vse, kar vem.

Tudi sestra mi gre na živce. V njej nimam nikakršnega zaveznika. Dela se tako močno, zviška gleda name in mi stalno nekaj sika. Ko misli, da je ne gledam, vidim, kako otopela je zaradi vsega skupaj, potem pa jo zbodem ravno tam, kjer jo boli in začneva vpiti druga na drugo. Velikokrat se stepeva. Kako popolna družina. Sovražim sebe in njih, najraje bi kar ušla. Če bi le vedela kam. Pa mi je hkrati kristalno jasno, da pred sabo ne morem zbežati.

Do maja si že uspešno zbijem samopodobo do najnižje možne točke. Prepričana sem, da sem grda, nezaželjena, debela, nezanimiva, neprivlačna. Skratka, vse najslabše. Edino, kar me zanima, je hujšanje. Včasih, ko mi vse zraste čez glavo, sedem za pisalno mizo, vzamem kuli in začnem na list papirja zapisovati svoje občutke. Najprej so to nepovezani stavki, ki se mi zdijo brezvezni. Vse liste zmečkam in jih pomečem proč. Kasneje obudim svojo ljubezen do pisanja poezije. Večinoma pišem temačne pesmi o tem, kako grozen je ta svet. Kako me nihče ne razume. Kako imam občutek, da ne vem, kaj hočem, ne zakaj je ta svet, zakaj sem jaz, kdo sem in zakaj sem sploh tukaj, če me pa nihče ne potrebuje, ne mara, in če še sama nimam razloga, da bi se zjutraj vesela zbudila? Smejim se res samo še ob redkih priložnostih.

Včasih poskusim te pesmi zapeti. Čim je v melodiji kakšen ton v višji legi, ki zahteva več napora, se mi kar zvrti, glas pa me pusti na cedilu, odpove. Višin ne zmorem več. Na silo poskušam, samo da bi si dokazala, da ni nič narobe z mano, da je v redu, če hujšam in bruham. Saj se ne more nikjer poznati, sploh ne na mojem glasu. Kmalu dojamem, da se slepim, da sta bruhanje in kajenje že terjala davek na moje telo, predvsem na grlo in glasilke. Razočarano začnem kričati, da bi sprostila grlo in lažje zapela visoke tone, pa je samo še slabše. Potem si rečem, da pač ne bom pela, ali pa bom pela samo nižje pesmi. Vzela si bom edino stvar na tem svetu, ki me veseli, in ob kateri sem vsaj na trenutke srečna. Kdo pa še potrebuje srečo? To je za slabiče! Moj življenjski namen je hujšati. Tokrat bom dokazala sebi in svetu, da zmorem. Da sem zmagala, uspela v življenju. Kakšno petje, daj mi mir!

Vsaka celica v meni na tihem vpije od želje po tem, da bi me kdo opazil, mi povedal, da me ima rad, hkrati pa si želim, da bi me vsi pustili na miru, da se ne bi vtikali vame in me spraševali, zakaj sem tako zamorjena. Kaj vas pa briga, kaj pa vi veste, konec koncev? Kaj mi bo vaša ljubezen, če moram prositi zanjo? 

NAROČI KNJIGO ZDAJ: 

Vaše ime in priimek

Vaša e-pošta

Telefonska številka

Št. knjig

Naslov za dostavo knjig(e)

Prosim izberite način plačila
po predračunupo povzetju

Koda

 

Please leave this field empty.

V tistem času si najdem še en »šport«, ki me navdaja z adrenalinom in mi omogoča občutek, da imam vsaj nekje v življenju nadzor: začnem krasti po trgovinah. Večinoma so to majhne stvari: maskare, senčila za veke, kreme, žvečilni gumiji, napolitanke, špange in elastike za lase. Ne gre za to, da si česarkoli ne bi mogla privoščiti. Bolj gre za tisti zmagoslavni občutek, da vladam svetu, ko uspem iz trgovine priti s polnimi žepi, ne da bi to kdo opazil. V takih trenutkih sem kraljica celega sveta in nihče mi absolutno nič ne more. Vsem po vrsti v svojih mislih kažem sredinec in jim arogantno jebem mater.

Ti občutki pa vsakič hitreje zbledijo. Podobno kot pri bruhanju kradem vse več, časovni intervali med posameznimi krajami pa so vse manjši. Vse hitreje potrebujem nov šus. Vsakič si dovolim več, postajam tudi neprevidna. 

Spomnim se dne, ko sem šla v takrat edini nakupovalni center na Jesenicah. 

Sestradana sem in namenim se kupiti čimveč hrane za eno od mojih seans prenažiranja. Mimogrede si v žepe natlačim nekaj čigumijev. Potem na blagajni plačam za hrano in ugotavljam, kam naj grem to zdaj pojest. Bilo bi hudo neprijetno, če bi kdorkoli videl, kakšne količine hrane spravim vase. Ostala so edinole stranišča. Saj je nagnusno, a če bom jedla tam, vsaj ne bom izgubljala časa, lahko takoj bruham. Že sama misel se mi upira, a se odločim, da ni druge možnosti, No, fino, upam samo, da ne bo preveč smrdelo. Če bo, bom pa potem vsaj lažje bruhala.

Ko pridem do stranišč, me pričaka nepopisna gneča. Ustrašim se, kako bom to izvedla in se odločim, da grem hrano pojest za nakupovalni center. Hitro najdem prazno klopco in strpam vase vse nakupljeno. Že zdaj se zavedam, da bom s tako polnim želodcem s težavo prišla do stranišča, vendar je lakota prehuda, da bi lahko čakala na boljšo opcijo. Zbašem vase vse: veliko pico in vrečko rogljičkov z marmelado. Potem hitro tečem do stranišč. Vrsta pred ženskimi stranišči je še daljša kot prej. Groza me je ob spoznanju, da bo, ko pridem na vrsto, zunaj stala vrsta ljudi, ki bodo vsi slišali, kaj počnem. Bruhati se namreč ne da potiho, vsaj meni ne uspe. Okej, si mislim, me bodo pač poslušali.

Ko le pridem na vrsto, se ponovi stara zgodba: hrana noče ven, prasica. O, kako jo sovražim! »Pa ne zdaj,« si mislim, »ne zdaj, ko se mi res mudi, ti svinja!« Tako dolga vrsta ljudi čaka, da pridejo na vrsto in samo vprašanje časa je, kdaj bo nekdo potrkal. In res, babe zoprne kmalu začnejo trkati in vpiti, da nisem sama. Potiho jim rečem, naj odjebejo. Bolj in bolj sem panična in razdražena, bruhati pa še kar ne morem. Čez kakšne pol ure se že vdam v usodo, da bom hrano obdržala v sebi, nakar se stranišče le malo izprazni, zaradi česar se pomirim in le uspem izbruhati, kar se še ni prebavilo. 
Ni veliko. Groza me je ob misli na vse tiste kalorije, ki so našle pot v moje telo. Jezna sem in hudo mi je, poleg tega sem porabila že ves toaletni papir in si zdaj nimam kam obrisati rok in obraza. Vsa sem umazana, jokam od sramu, tesnobe, jeze in žalosti. Okoli straniščne školjke je nepopisna svinjarija. Ne vem, kako mi je to uspelo. Ravno potegnem vodo in se namenim odpreti vrata separeja, da bi šla po papirnate brisačke in počistila za sabo, ko vstopita dve osebi in začneta vztrajno in glasno trkati na vrata mojega separeja. Kar poskočim, tako sta se zagnali. Najprej pomislim, da so na kameri opazili mojo krajo žvečilnih gumijev. Potem zaslišim ženski glas: »Halo, kdo je notri? Ste v redu? Prišli so nam povedat, da ste že dolgo notri in se ne odzivate na trkanje. Potrebujete pomoč?«

Prešine me, da je zdaj konec – zasačili so me. Zdaj bo mama izvedela. Konec je z mojim napredkom. Pozabim lahko na lepo telo, na to, da bom kdajkoli imela nadzor nad svojim življenjem, na to, da bom kdaj suha, da bom dobro izgledala v kopalkah. Spet mi ne bo uspelo. Kaj je še novega? Naj gre vse skupaj v pizdo! Odločila sem se, da se vdam. Rečem: »Mogoče jo pa res potrebujem.« in ko odprem vrata, se solze samo še ulijejo iz mene.”

NAROČI KNJIGO ZDAJ: 

Vaše ime in priimek

Vaša e-pošta

Telefonska številka

Št. knjig

Naslov za dostavo knjig(e)

Prosim izberite način plačila
po predračunupo povzetju

Koda

 

Please leave this field empty.

Anja-Bas-Lacna-zivljenja1

NOVO!

Pretresljiva izpoved Anje Baš o boju in 

končni zmagi nad bulimijo..

Redna cena knjige je 19,90€*

*strošek poštnine: 3€

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja