Zakaj nimam notranjega miru?

Nihče ni notranje miren ves čas.

Kdor trdi, da je, se slepi. Vsaj zdi se, da je tako. Zakaj? Ker je življenje za konstantnost, kot sem že ugotavljala, preveč dinamično. Vsak dan je nekaj povsem novega in nepoznanega. Dogajajo se nam seveda stvari, ki smo jih tako ali drugače sami priklicali v svoja življenja, nič se nam ne zgodi po naključju in »mindset« ima pri tem precej veliko vlogo. Svoj mindset se trudim vsak dan (ali pa vsaj večino dni v tednu) hraniti z eko, bio hrano, če se tako izrazim, ampak včasih seveda zapaše tudi junk food. Seveda za to prevzemam 100% odgovornost, posledicam pa seveda ne morem ubežati. 

Kaj bi bil junk food za mindset oziroma širše, za um?

Recimo: to, da pustim svojim mislim, da se mislijo same. Si ne vzamem časa za meditacijo in ne spravim svojih misli pod kontrolo. Jih ne nadziram, ne filtriram. Jim pustim, da se prikradejo vame in mi sugerirajo, da nekaj ni v redu. Da sigurno tu nekaj ne štima, da je »prelepo, da bi bilo res«. Na tej točki se večinoma potrudim prestaviti v trenutek tu in zdaj in tem mislim povem, »okej, zdaj pa dovolj, nobene realne osnove nimam, da bi to mislila. Pojdite stran«. V tem primeru me večinoma poslušajo in grejo trkat na vrata komu drugemu.

Pridejo pa dnevi, ko točno vem, kdo zvoni, pa vseeno odprem vrata. In ko vstopijo, jim ponudim še copate (ki jih itak ne vzamejo, saj veliko rajši tacajo okoli z blatnimi čevlji in poskrbijo, da bom imela veliko dela s tem, da odstranim posledice njihovega obiska), jim skuham čaj (ki ga še vročega zlijejo v moje cvetoče rože, da njihovi mili cvetki v trenutku ovenijo), vse skupaj pa samo mirno opazujem, saj sem, milo rečeno, preveč posrana, da bi jim rekla, »v tem trenutku spizdite ven, tu niste dobrodošli«. Ja, včasih si tudi jaz dovolim, da me paralizira strah. Strah in mir pa seveda ne gresta skupaj.

Zakaj si to delam? Dejstvo je, da točno vem, kaj se bo zgodilo v sekundi, ko odprem tista vrata, pa jih kljub temu odprem. Toooliko bi si prihranila, če bi jih pustila zaprta. Ampak včasih so ti obiskovalci tako vztrajni, da razbijajo po vratih, kričijo in razsajajo okoli hiše, da v strahu enostavno popustim in si mislim, »okej, če jih spustim noter, bo mogoče mir«. Napaka.

Še nikoli ni bil potem mir. Strah ne poraja miru in ljubezni. Poraja nove razloge za še več strahu.

Tisti ključen trenutek, ko bi se morala odločiti, da neljube goste odločno odslovim, od mene včasih terja tako nenormalno veliko energije, da je to enostavno preveč. Ne uspe mi, da bi se zbrala in jih odgnala. V realni situaciji bi to pomenilo: da bi šla recimo tapkat, meditirat, na sprehod, karkoli. Vse, kar bi bilo potrebno, je, da bi si vzela uro, dve, se soočila s tem, kar me tako vztrajno žre in to predelala. Ampak včasih se mi enostavno ne da. Prigovarjam si, da bo minilo samo od sebe. Neverjetno, koliko dela si nakopljem, ker odlašam in stvari ne rešim TAKOJ.

In glej, vsa tale pisarija kar sama od sebe odgovarja na vprašanje, zakaj včasih nisem (bolj) mirna (kot bi lahko bila). Ker si dopustim, da me odnese. Ker se ne soočim s pošastmi v omari. Vse ima posledice in bistveno bolj bi se lahko zavedali, da tudi mir ni nekaj, kar enostavno pride, ampak moramo zanj tudi kaj narediti. Tako kot je treba kaj narediti za svoje zdravje, fit telo, partnerski odnos, ocene v šolah, poslovni uspeh, je treba kaj narediti tudi za občutek miru … Vsaka akcija ima svojo reakcijo. In guess what: tudi vsaka ne-akcija ima svojo reakcijo.

Poleg tega sem ugotovila, da veliko vlogo pri “ljubezni do dramatiziranja” igra otroštvo. Sama izhajam iz dramatičnega otroštva / mladostništva.

Tisti, ki ste brali mojo knjigo, veste, da je bilo moje življenje v preteklosti resnično dramatično. Drama je bil moj način življenja, saj mi je dajala (lažen!) občutek, da je moje življenje v njeni prisotnosti bolj zanimivo in več vredno. Od drame sem bila popolnoma odvisna, na nek način sem skozi dramatiziranje iskala občutek vrednosti (ker sem v trenutkih, ko sem delala “scene”, dobila pozornost okolice, česar sicer ni bilo toliko, kot bi si želela in kot sem mislila, da potrebujem). V tistem času sem težko zdržala, če je bil moj dan popolnoma miren.

Ko sem v času pisanja knjige raziskovala svoje vzgibe za dramatiziranje, sem prišla do precej šokantnega odkritja. 

V času mojega otroštva je bilo okoli mene veliko drame. (Če o tem želiš vedeti več, predlagam, da prebereš mojo knjigo (ali pa vsaj tale odlomek), saj je poglavje preobsežno, da bi ga lahko strnila v nekaj stavkov.) Prepiri staršev, nemirno in konzervativno okolje, kjer je vladalo precej nestrpnosti in nerazumevanja, medvrstniško nasilje v vrtcu in kasneje v šoli … Moja najzgodnejša predstava o domu, ljubezni, varnosti, odnosih, praktično o vsem pomembnem, je bila prežeta z nemirom, ki je bil zame nekaj povsem normalnega. Zame je predstavljal osnovno stanje, saj je bil prisoten vedno in povsod. Odrasla sem v dramatičnem, nemirnem okolju in ta občutek ponesla s seboj v odraslo obdobje. Nemir je v meni porajal občutek, da je vse v redu.

Čim nemira ni bilo, se me je polastila panika. Če toliko let živiš v stalni pripravljenosti na boj ali beg, to postane tvoj način funkcioniranja. Ko drame ni, imaš občutek, da nekaj manjka. Zato si jo (nezavedno) tako ali drugače ustvariš sam. Na nek način je to droga, od katere postaneš odvisen. 

Pri triindvajsetih letih sem ugotovila, da nimam najmanjšega pojma, kaj pomeni biti notranje miren. Intuitivno sem vedela, da mora obstajati drugačen način življenja, tak, ki ne poraja stalne panike. Takrat sem “po naključju” odkrila tudi tapkanje in po približno pol leta intenzivnega dela na sebi prvič v življenju našla notranji mir. Občutek je bil božanski. Bilo je kot, da je zdaj enostavno končno vse v redu na tistem najglobljem nivoju mojega bitja in dobila sem trdno zaupanje, da bo tako tudi ostalo. Uau. Neopisljiv občutek.

Od takrat naprej začenjam razumeti, zakaj na vrata moje zavesti včasih potrkajo tisti hiperaktivni, neljubi, nemirni obiskovalci. Še danes se mi na nek način zdijo privlačni, saj sem v njihovi družbi preživela 23 let svojega življenja. So kot zanimivi prijatelji, s katerimi ni nikoli dolgčas, čas v njihovi družbi pa mineva v znamenju adrenalina, a hkrati terjajo ogromno pozornosti in energije. Posledice druženja z njimi se kažejo v skrhanih odnosih, slabi delovni storilnosti in nasploh razsutem osebnem življenju. Ni nekaj, po čemer bi človek ravno hrepenel, kajne?

Kako jih torej za vedno pregnati? 

Začni s pogumom. Z zavedanjem, da si TI kreator tvoje življenjske izkušnje in da je v tebi moč, da se spremeniš. Sprememba terja odgovornost, terja priznanje, da nečesa ne vemo. In zavedanje, da (zaenkrat) veš (pre)malo, bo tvoj največji prijatelj. Imej odprt um. Ne bodi zadrt(a) v svojem prepričanju, da veš vse. Pusti ego in njegove pripombe v smislu “kaj mi bo ta govorila, saj vem vse, kar moram”. Veš veliko, ne veš pa vsega, ravno tako kot jaz. Postavi svoje življenje v perspektivo in poišči primere ljudi s težavami, podobnimi tvojim. Informiraj se. Beri članke, napisane iz osebnih izkušenj ljudi. Obstaja ogromno ljudi, ki so doživeli podobno preizkušnjo, jo presegli in iz nje potegnili najboljše. Ne misli, da si edina oseba na svetu, ki ima določen problem. Tudi sama sem nekoč živela v osamljenem prepričanju, da nihče nima problemov, ki bi bili tako obsežni kot moji. Kasneje sem dojela, da mnogo ljudi živi veliko srečnejše življenje od mojega, s problemi, veliko hujšimi od mojih. 

Odloči se, da drame ne potrebuješ. Zavedaj se, da potrebo po nemiru porajajo določeni vzorci, po katerih funkcioniraš. Imaš moč, da jih odkriješ in presežeš. Ni težko, a tudi lahko ni. Zahteva predanost in odloč(e)nost. Pot te bo preizkušala. Garantiram veliko solz, a še več olajšanja. Naj te zasvoji občutek, da zmoreš premagati vse ovire. Pusti se poučiti o stvareh, o katerih veš malo. Z zanimanjem poslušaj, a ohrani zdrav nivo skepticizma. Pridobi več različnih pogledov na isto stvar in si potem ustvari svoje mnenje. 

Naj ti predlagam še tapkanje. TO je metoda, ki je meni osebno spremenila življenje. Če ti tapkanje ne diši, obstaja še stotine metod, ki so ravno tako učinkovite in brezplačne. Ena od njih je meditacija – v njej se išče stanje brez misli. Poskusi več metod in obljubim ti, da boš našel(la) svojo, tisto, ki ti bo pisana na kožo in ti bo prinesla uspeh: notranji mir. 

Želim ti veliko notranjega miru. Zavedaj se, da je to tvoje naravno stanje, ki si ga zaslužiš. 

♥️ , Anja

PRESENEČENJE:

Če želiš naročiti mojo knjigo, uporabi kodo OKTOBERBP za brezplačno poštnino! <3

 

NAROČITE KNJIGO ZDAJ: 

Vaše ime in priimek

Vaša e-pošta

Telefonska številka

Št. knjig

Naslov za dostavo knjig(e)

Prosim izberite način plačila
po predračunupo povzetju

Koda

 

Please leave this field empty.

Anja-Bas-Lacna-zivljenja1

NOVO!

Pretresljiva izpoved Anje Baš o boju in 

končni zmagi nad bulimijo..

Redna cena knjige je 19,90€*

*strošek poštnine: 3€

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja