ŠOKANTNO PISMO BRALKE

Nekaj dni nazaj je v moj inbox prišlo tole pismo, ob katerem sem jokala kot dež..
 
Anja-Bas“Draga Anja,
ob branju tvoje knjige sem spoznala nekaj tako bistvenega, da se mi kar ježi koža, ko tole pišem. 
 
Prvič, najini zgodbi sta si grozljivo podobni (tudi sama sem se več kot deset let borila z anoreksijo nervozo).  Živela sem v podobnih okoliščinah kot ti – bila sem živi zid med versko blaznimi starimi starši in mojima ateističnima staršema, okolica me je nesramno in brezsrčno poniževala, ker sem imela nekaj kilogramov preveč, tudi mene niso marali zaradi pegic, tudi sama sem to zavračanje okolice pripisala temu, da je očitno z mano nekaj narobe. Zaradi tega sem se zasovražila in se dolga leta uničevala z bruhanjem in stradanjem …
 
Pri meni pa je za razliko od tebe prišlo celo do tega, da sem se v najhujšem obdobju predala vsakemu moškemu, ki je pokazal vsaj minimalen interes zame. Nikakršnega spoštovanja nisem imela do svojega telesa, zato mi je bilo vseeno, kaj kdo počne z njim. Čeprav me je tega sram, zdaj končno razumem svoja dejanja. Tako obsedeno sem si želela potrditve, ljubezni, da sem bila pripravljena žrtvovati svoje telo, svojo integriteto, svoje dostojanstvo. Vse za kanček tistega občutka, da sem nekomu nekaj.  

Dolgo sem se sovražila zaradi tega dela svoje preteklosti… Nisem si zmogla odpustiti, ker sem mislila, da sem edina na svetu, ki je doživljala kaj podobno groznega. Da sem edina, ki je tako bedna, brezvezna, tako nemočna. Potem pa sem našla tvojo zgodbo in ob branju tvoje knjige mi je na nek način odleglo. Končno vidim, da nas je ogromno, ki smo trpeli, pa tega nismo znali ubesediti. Bistveno pri celotni stvari pa je, da sem ob branju tvoje knjige končno spoznala tudi to, da sem za svoje življenje odgovorna JAZ. Ne okolica, ne moja preteklost, ne starši, ampak JAZ. To sem vedno nekako vedela, a saj veš kako je – človek si raje zatiska oči in krivca za neuspehe in nesrečo išče zunaj sebe. Tako kot si napisala, vedno dobiš to, kar daješ – jaz sem sebi dajala samo sovraštvo. Točno to sem tudi dobivala nazaj – danes mi je jasno, da ne more biti drugače. Še vedno se učim sprejemanja same sebe, še vedno pridejo mučni dnevi, ko bi najraje kar končala vse skupaj. Ampak končno vidim, da me lahko (podobno kot tebe glasba) reši moja ljubezen do potovanj, prvič v življenju si dovolim razmišljati, da bom to svojo strast spremenila v posel. Upam, da mi uspe tako kot tebi. 
Hvala za tvojo zgodbo, hvala, ker jo deliš z nami. Hvala za tvojo knjigo, na nek način me je rešila. Dala mi je zaupanje vase in v to, da mi lahko uspe. Res upam, da jo prebere čimveč ljudi, saj se iz osebnih zgodb lahko največ naučimo. 
 
Vse lepo, tvoja navdušena bralka
 
Draga bralka, hvala tebi za tvoje zaupanje. Upam, da boš našla svojo srečo v življenju.  
 
Več mnenj bralcev lahko prebereš tukaj

Več o knjigi pa najdeš tukaj

Nekaj odlomkov iz knjige: Džanki, G. Moralni Maček, Strmo Navzdol, Pozitivna Prepričanja

 
 
 
 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja