Nosečnost in porod: najpogostejši strahovi

Nekaj dni nazaj me je prešinilo, da bi bilo zanimivo vedeti, koliko žensk se sooča s strahovi, povezanimi z nosečnostjo in porodom. Seveda so na internetu dostopne raziskave, iz katerih bi številke lahko enostavno prepisala, a ker me je zanimalo, kako na to gledate moje sledilke (in kakšno je vaše mnenje), sem na to temo na Instagramu v storyjih naredila anketo. Seveda ta anketa ni bila profesionalno zastavljena in izvedena, vseeno pa mislim, da je nekaj resnice v rezultatih. V anketi je sicer sodelovalo tudi nekaj moških, ampak ok. Očitno nosečniških strahov nimamo samo ženske. 😄

V tem zapisu bom delila rezultate, svoj pogled nanje in vam zaupala, s katerimi strahovi se sama soočam in kako jih premagujem.

Zapis se izplača prebrati do konca, saj vas tam čaka še luštna porodna afirmacija. 😊

Berite dalje >>

17. teden: BUMP UPDATE in potežkoče pri zapenjanju hlač

Takole, moj trebušček je (končnooo!) začel kipet. 😍

Prve tri mesece sem se opazovala iz vseh možnih kotov in vedno znova razočarana ugotovila, da se mi še nič ne pozna, kadar pa se mi je, sem si na koncu morala priznat, da sem bolj kot ne samo napihnjena (ali pa je trebušček izginil takoj po tem, ko sem šla na WC). 🙈 Berite dalje >>

Osamljenost. Beseda, ki je v zadnjih štirih mesecih dobila popolnoma nov pomen. 

Preden kdo pomisli, da v nosečnosti (ali nasploh v življenju) nimam podpore s strani najbližjih ali da mi manjka ljubezen partnerja, naj kar takoj povem, da temu še zdaleč ni tako. Vsi moji najljubši me 100% podpirajo in mi pomagajo. Mitja je najbolj krasen partner, kar bi si jih v obdobju nosečnosti lahko želela – nežen, pozoren in uvideven. Še najmanj uvidevni so v tem času moji hormoni, ki mi na čase resnično mešajo štrene.

Berite dalje >>

NOSEČA SEM! :D

Februarja bova z Mitjem postala starša. Iiiiii!

Pridružilo se nama bo novo bitjece, ki naju bo klicalo mami in ati. Čeprav mi je vse skupaj rahlo nedoumljivo, komaj čakam, da spoznam to osebo, jo prelupčkam in ji povem, kako dobrodošla je na tem svetu. No, če sem povsem iskrena, moram povedati še, da se že od začetka pogovarjam s svojim trebuhom in otročku v njem večkrat povem, kako zelo ga imam rada. Če sem še nekoliko iskrenejša, priznam, da mi je tale hormonski koktejl, ki se trenutno pretaka po mojih žilah, povzročil tako sentimentalnost, da se ob pogledu na pižamice, odejice, volnice, slike otrok in druge nosečnice včasih enostavno kar zjokam. Tako fascinirana sem nad tem življenjskim procesom in končno razumem vse nosečniške kolegice, ki so od zanositve govorile samo še o tem. Saj si enostavno ne moreš pomagat, ko pa je vse skupaj enostavno noro!!

Berite dalje >>

BULIMIJA

BULIMIJA: popolna prijateljica?

Anja sreča zanimivo, na videz zelo glamurozno in skrivnostno punco. Takoj jo vidi kot potencialno prijateljico. V glavi si nariše idealno podobo neznanega dekleta: »Vidi se ji, da je vredna zaupanja. / Izgleda razumevajoča. / Deluje kul, dober prijateljski tandem bova.« Druga punca, ki je v resnici preračunljiva in zahrbtna, a to seveda skriva, se v javnosti predstavlja z masko popolne prijateljice. Edina, ki Anjo »razume«. Edina, ki ne sprašuje odvečnih vprašanj. Tista, s katero se Anja počuti močno, nepremagljivo in zaživi v iluziji, da vlada svetu in je nepremagljiva. Tista, ki Anjo spelje na temnejšo pot in ji hkrati prigovarja, »ničesar ne počneva narobe«. Mlada Anja je seveda naivna in svoje prijateljice ne vidi skozi objektivne oči. Prijateljica pa Anji ni povedala svojega pravega imena: Bulimija.

Bulimija se dolgo pretvarja, da želi Anji le pomagati. Pomagati, da bo postala bolj priljubljena, lepša, bolj zaželena. Bolj lepa in bolj popolna. Pove ji, da lahko postane vse, kar si želi, če je za to pripravljena plačati ceno.. Anja to o ceni posluša bolj z enim ušesom in temu ne posveča pretirane pozornosti. Po dolgem, nesrečnem otroštvu je tako željna pozornosti, novih prijateljstev in potrditve, da ni cene, ki je ne bi bila pripravljena plačati. Vse bi naredila za ljubezen. Za en samcat trenutek pozornosti celotnega sveta, ki bi jo z aplavzom pospremil v dobo odraslosti in ji hkrati prigovarjal: »Dovolj dobra si. Super si. Kar tako naprej. Radi te imamo.« Bulimija sedaj točno ve, na katere strune zaigrati.

Berite dalje >>

Najlepše pismo bralke

Ni lepšega, kot občutek, ki ga dobim, ko berem vaša pisma. Tole mi je poslala bralka Ana:

pismoPozdravljeni, gospodična Anja!

Najprej izrekam pohvale za premagano bulimijo in en velik poklon za fantastično napisano knjigo, ki na preprost in jasen način, brez nepotrebnega »filozofiranja« in moraliziranja, premika meje v naših glavah! V mojih rokah se je znašla čisto po naključju, ko sta mi sestrici dan pred odhodom na morje napisali seznam knjig, ki bi jih radi brali. Med njimi je bila tudi vaša …

Berite dalje >>

Šla sem na 5.000km dolgo potovanje z avtom..


muckeDAN
: 4.     DRŽAVA: Poljska    VREME / TEMPERATURA: sončno / 9 stopinj 

Danes je torej 4. dan, kar sva s Tomažem Gorcem krenila iz Slovenije. Kje sploh sva in zakaj? Trenutno se nahajava na Poljskem, najina pot pa zajema več kot 5000 km dolgo pot z avtom po Evropi. Ustavila sva se že na Slovaškem, prečkala bova Poljsko, naslednji postanki pa bodo v pribaltskih državah (Litvi, Latviji & Estoniji) in če nama ostane kaj časa, se mogoče s trajektom odpraviva še v Helsinke na Finskem.

Berite dalje >>

Neskončnost

IMG_7302Med poletjem sem imela manjšo krizo identitete. Zakaj? Nimam pojma. Ampak tako pride, dogaja se ves čas, vsako leto vsaj enkrat. Popolnoma se izgubim, ne vem več, kaj hočem, če sem sploh na pravi poti, če sploh še želim biti glasbenica, pisateljica, slikarka, kreativka.. Pride moment, ko bi stokrat raje sedela nekje v pisarni in opravljala delo, ki mi ga določi nekdo drug. Potem pa malo pomislim. To nisem jaz. Od nekdaj delam stvari po svoje, večinoma mi to pride prav, včasih pa me prestraši ideja, da to “ni dovolj”… 

Berite dalje >>

ŠOKANTNO PISMO BRALKE

Nekaj dni nazaj je v moj inbox prišlo tole pismo, ob katerem sem jokala kot dež..
 
Anja-Bas“Draga Anja,
ob branju tvoje knjige sem spoznala nekaj tako bistvenega, da se mi kar ježi koža, ko tole pišem. 
 
Prvič, najini zgodbi sta si grozljivo podobni (tudi sama sem se več kot deset let borila z anoreksijo nervozo).  Živela sem v podobnih okoliščinah kot ti – bila sem živi zid med versko blaznimi starimi starši in mojima ateističnima staršema, okolica me je nesramno in brezsrčno poniževala, ker sem imela nekaj kilogramov preveč, tudi mene niso marali zaradi pegic, tudi sama sem to zavračanje okolice pripisala temu, da je očitno z mano nekaj narobe. Zaradi tega sem se zasovražila in se dolga leta uničevala z bruhanjem in stradanjem …
 
Pri meni pa je za razliko od tebe prišlo celo do tega, da sem se v najhujšem obdobju predala vsakemu moškemu, ki je pokazal vsaj minimalen interes zame. Nikakršnega spoštovanja nisem imela do svojega telesa, zato mi je bilo vseeno, kaj kdo počne z njim. Čeprav me je tega sram, zdaj končno razumem svoja dejanja. Tako obsedeno sem si želela potrditve, ljubezni, da sem bila pripravljena žrtvovati svoje telo, svojo integriteto, svoje dostojanstvo. Vse za kanček tistega občutka, da sem nekomu nekaj.  

Berite dalje >>

Si Lačna življenja?

Če si tak tip človeka kot jaz, potem verjetno celo leto samo čakaš, da pridejo tisti trije tedni nekje v poletnih mesecih, ko se s popolnoma prazno, čisto glavo odpraviš na dopust. Pustiš doma vse skrbi, vse obveznosti in samo uživaš. beachreads700

Če si taka kot jaz, potem verjetno na morju ne moreš, da ne bi brala. 🙂 Zame je to čas, ki si ga vzamem zase, za svojo dušo, in rada preberem kaj, kar me “nahrani” – kar nahrani moj um, mojo dušo. Kar zadovolji moj apetit po novih spoznanjih. Nisem pristaš “lahkega branja”. Zakaj bi brala z namenom, da odklopim možgane? Če želim odklopiti možgane, potem raje meditiram. Tudi možgani imajo več od tega.

Berite dalje >>