BULIMIJA

BULIMIJA: popolna prijateljica?

Anja sreča zanimivo, na videz zelo glamurozno in skrivnostno punco. Takoj jo vidi kot potencialno prijateljico. V glavi si nariše idealno podobo neznanega dekleta: »Vidi se ji, da je vredna zaupanja. / Izgleda razumevajoča. / Deluje kul, dober prijateljski tandem bova.« Druga punca, ki je v resnici preračunljiva in zahrbtna, a to seveda skriva, se v javnosti predstavlja z masko popolne prijateljice. Edina, ki Anjo »razume«. Edina, ki ne sprašuje odvečnih vprašanj. Tista, s katero se Anja počuti močno, nepremagljivo in zaživi v iluziji, da vlada svetu in je nepremagljiva. Tista, ki Anjo spelje na temnejšo pot in ji hkrati prigovarja, »ničesar ne počneva narobe«. Mlada Anja je seveda naivna in svoje prijateljice ne vidi skozi objektivne oči. Prijateljica pa Anji ni povedala svojega pravega imena: Bulimija.

Bulimija se dolgo pretvarja, da želi Anji le pomagati. Pomagati, da bo postala bolj priljubljena, lepša, bolj zaželena. Bolj lepa in bolj popolna. Pove ji, da lahko postane vse, kar si želi, če je za to pripravljena plačati ceno.. Anja to o ceni posluša bolj z enim ušesom in temu ne posveča pretirane pozornosti. Po dolgem, nesrečnem otroštvu je tako željna pozornosti, novih prijateljstev in potrditve, da ni cene, ki je ne bi bila pripravljena plačati. Vse bi naredila za ljubezen. Za en samcat trenutek pozornosti celotnega sveta, ki bi jo z aplavzom pospremil v dobo odraslosti in ji hkrati prigovarjal: »Dovolj dobra si. Super si. Kar tako naprej. Radi te imamo.« Bulimija sedaj točno ve, na katere strune zaigrati.

Berite dalje >>

Džanki

Anoreksija ali bulimija? Ali mogoče oboje?

Ob današnjem tehtanju tehtnica pokaže 47 kg. Nadvse ponosna sem nase, a ko se pogledam v ogledalo, mi kljub tej teži ni všeč, kar vidim. Povsod po telesu vidim mesta, kjer bi lahko izgubila še kakšen centimeter ali dva. Z odporom si ogledujem svoje telo. Z vsakim izgubljenim kilogramom sem manj zadovoljna sama s sabo, čeprav sem že zdavnaj dosegla težo pod 50 kg, ki sem jo tako idealizirala. No, sedaj jih imam krepko pod 50, pa nisem niti malo zadovoljna s sabo, daleč od tega. Nasprotno – vedno bolj sem razočarana, vse bolj se sovražim. Z vsakim izgubljenim kilogramom me moti več stvari. Na jok mi gre, ko se gledam v ogledalo, saj mi to, kar vidim, ni v ponos. Pričakovala sem, da bom pri tej teži tanjša. Solze razočaranja pritečejo kar same od sebe, ne morem jih ustaviti.” (Odlomek iz knjige Lačna življenja)

Berite dalje >>

NENA: zgodba o motnjah hranjenja..

Motnje hranjenja so me od nekdaj zanimale. Že v srednji šoli sem jih vzela pod drobnogled ter napisala seminarsko o njih, konec faksa pa avtobiografsko diplomo. In vmes se je zgodilo. Tudi mene so posrkale. Tako hitro, da se sploh nisem zavedala, kdaj sem padla v zaklet začaran 
krog. Pa pojdimo od začetka.

Pri 17 letih mi je umrl oče. Moj heroj. Moj vzornik in moj učitelj. Moje vse. Pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi z mamo prej imela kakršenkoli odnos. Pač, bila je zraven, stranski lik v scenariju, to pa je bilo tudi vse. Vedno sem se zanašala nanj. Ga prosila za pomoč. Spraševala za mnenje. Pomagal mi je odkrivati svet. In potem … Potem ga neko jutro kar ni bilo več. In moj svet se je ustavil. Vse se mi je zrušilo. Čez noč. Nisem mogla dojeti, kako lahko ostali živijo naprej, jaz pa ne vem več, kaj naj s sabo. To je bilo v tretjem letniku gimnazije. Da bi lažje prebolela izgubo, sem se začela ovijati v omamo, izostajati od pouka, se zapijati do onemoglosti, vse, samo da bi pozabila na čustva, da bi otopela. In sem.  Berite dalje >>

Najlepše pismo bralke

Ni lepšega, kot občutek, ki ga dobim, ko berem vaša pisma. Tole mi je poslala bralka Ana:

pismoPozdravljeni, gospodična Anja!

Najprej izrekam pohvale za premagano bulimijo in en velik poklon za fantastično napisano knjigo, ki na preprost in jasen način, brez nepotrebnega »filozofiranja« in moraliziranja, premika meje v naših glavah! V mojih rokah se je znašla čisto po naključju, ko sta mi sestrici dan pred odhodom na morje napisali seznam knjig, ki bi jih radi brali. Med njimi je bila tudi vaša …

Berite dalje >>

Neskončnost

IMG_7302Med poletjem sem imela manjšo krizo identitete. Zakaj? Nimam pojma. Ampak tako pride, dogaja se ves čas, vsako leto vsaj enkrat. Popolnoma se izgubim, ne vem več, kaj hočem, če sem sploh na pravi poti, če sploh še želim biti glasbenica, pisateljica, slikarka, kreativka.. Pride moment, ko bi stokrat raje sedela nekje v pisarni in opravljala delo, ki mi ga določi nekdo drug. Potem pa malo pomislim. To nisem jaz. Od nekdaj delam stvari po svoje, večinoma mi to pride prav, včasih pa me prestraši ideja, da to “ni dovolj”… 

Berite dalje >>

ŠOKANTNO PISMO BRALKE

Nekaj dni nazaj je v moj inbox prišlo tole pismo, ob katerem sem jokala kot dež..
 
Anja-Bas“Draga Anja,
ob branju tvoje knjige sem spoznala nekaj tako bistvenega, da se mi kar ježi koža, ko tole pišem. 
 
Prvič, najini zgodbi sta si grozljivo podobni (tudi sama sem se več kot deset let borila z anoreksijo nervozo).  Živela sem v podobnih okoliščinah kot ti – bila sem živi zid med versko blaznimi starimi starši in mojima ateističnima staršema, okolica me je nesramno in brezsrčno poniževala, ker sem imela nekaj kilogramov preveč, tudi mene niso marali zaradi pegic, tudi sama sem to zavračanje okolice pripisala temu, da je očitno z mano nekaj narobe. Zaradi tega sem se zasovražila in se dolga leta uničevala z bruhanjem in stradanjem …
 
Pri meni pa je za razliko od tebe prišlo celo do tega, da sem se v najhujšem obdobju predala vsakemu moškemu, ki je pokazal vsaj minimalen interes zame. Nikakršnega spoštovanja nisem imela do svojega telesa, zato mi je bilo vseeno, kaj kdo počne z njim. Čeprav me je tega sram, zdaj končno razumem svoja dejanja. Tako obsedeno sem si želela potrditve, ljubezni, da sem bila pripravljena žrtvovati svoje telo, svojo integriteto, svoje dostojanstvo. Vse za kanček tistega občutka, da sem nekomu nekaj.  

Berite dalje >>

ODLOMEK IZ KNJIGE: Magnetna koda

dr-acousticmagnetic-label-supermarket-waterproof-dr-label-wal-mart-s-anti-theft-magnetic-sticker-eas-securityNaslednji torek se odpravim v drogerijo po neke shujševalne tablete. Mimogrede sunim še en parfum. V navalu objestnega občutka, da vladam svetu, pozabim s parfuma odlepiti magnetno kodo, in na blagajni zato doživim eno hujših scen iz tega burnega obdobja. Ko plačam za tablete in se s parfumom, potisnjenim v rokav bunde, napotim iz trgovine, detektorji ponorijo. Začnejo piskati, da kar poskočim, in v trenutku mi je jasno, kaj se je zgodilo. Tista presneta magnetna koda v parfumu. Kako sem lahko pozabila na to?

Berite dalje >>

MOTNJE HRANJENJA: se soočate z njimi?

MOTNJE HRANJENJA

Motnje hranjenja so zelo kompleksen problem. Pravzaprav so preveč kompleksne, da bi lahko pokazali na en sam razlog, zaradi katerega je do njih prišlo. Preveč so kompleksne, da bi lahko podali “recept za zdravljenje”, ki bo uspešen za vse. Preveč so kompleksne, da bi jih večina ljudi (ki jih niso doživeli), sploh lahko razumela. Zakaj? 

A) Ker v osnovi (skoraj) nikoli ne gre za problem s hrano, temveč globoko potlačeno čustveno stisko
B) Ker oboleli motnje hranjenja po vsej verjetnosti dolgo časa skriva (celo pred sabo)
C) Ker bo zdravljenje lahko uspešno šele, ko bo oboleli ugotovil, ZAKAJ se želi pozdraviti.

Kako si priznaš: “Imam motnje hranjenja?”? Kako najdeš tiste potlačene spomine, čustva, ki te bolijo, če se jih pravzaprav mogoče sploh ne zavedaš? Hja, ni lahke poti. Ni enega recepta, čeprav vem, da marsikdo med vami tako zelo želi slišati ravno to: da je možna sprememba z danes na jutri. Verjamem, da ste mogoče že obupani. Tudi sama sem bila nekoč na robu obupa (in prav tako moji starši). 

Berite dalje >>

OPOZORILO VESOLJA

bookmark***ODLOMEK IZ KNJIGE***

“Pogled skozi okno mi pove, da bo danes dan brez oblačka, in takoj sem boljše volje. Potem vstanem iz postelje, a še preden napravim korak, svet okrog mene postane tuj. Nič mi ni jasno. Zvoki zbledijo. Počutim se kot v počasnem posnetku. Okoli mene se vse ustavi, kar lebdim tam. Pogledam proti predalu, kjer imam shranjene nogavice in spodnje perilo, in pomislim, da moram nujno pod tuš. Iztegnem roko proti predalu – zagledam svojo roko, ki se dviguje in potem začne padati nazaj dol. Dojamem, da je roka moja, ampak istočasno ni moja, saj je ne čutim … Potem začutim, kako se tla ugrezajo pod mojimi stopali. Moje noge postanejo mehke, kot bi bile brez kosti. Čutim, kako so kolena klecnila in kot iz daljave dojamem, da celotno telo pada proti tlom. Počutim se, kot da sem pod vodo in da se vse dogaja stokrat počasneje. Nad telesom nimam nikakršne kontrole. Slika pred mojimi očmi se temni in začudeno opazujem, kako se postavlja postrani. Potem je samo še tema…

Berite dalje >>

RECEPT ZA SPREMEMBO (odlomek iz knjige)

Še dolgo časa po tem, ko sem bulimijo pustila za seboj, s svojim življenjem nisem bila zadovoljna. 

Mucamaca11.) Intuitivno sem vedela, da sem na pravi poti, hkrati pa sem čutila, da ne izkoriščam vseh svojih potencialov.

2.) Celo pred dvema letoma in pol, v letu 2013, sem stalno čutila v prsih nerazložljivo tesnobo, ki se je navadno pojavila, ko so me čakale večje odločitve ali prelomnice v življenju.

3.) Imela sem ogromno visokih ciljev, svojo prihodnost sem videla svetlo, predstavljala sem si samo sebe kot uspešno mlado žensko. Ko pa bi morala za svoje sanje narediti bistven korak (t. j. sprejeti odgovornost za svoje življenje in usmeriti fokus v en sam jasen cilj), sem pogrnila na celi črti.

Berite dalje >>