Motnje hranjenja: se soočaš z njimi?

Motnje hranjenja so zelo kompleksen problem. Pravzaprav so preveč kompleksne, da bi lahko pokazali na en sam razlog, zaradi katerega je do njih prišlo. Preveč so kompleksne, da bi lahko podali “recept za zdravljenje”, ki bo uspešen za vse. Preveč so kompleksne, da bi jih večina ljudi (ki jih niso doživeli), sploh lahko razumela. Zakaj? 

A) Ker v osnovi (skoraj) nikoli ne gre za problem s hrano, temveč globoko potlačeno čustveno stisko
B) Ker oboleli motnje hranjenja po vsej verjetnosti dolgo časa skriva (celo pred sabo)
C) Ker bo zdravljenje lahko uspešno šele, ko bo oboleli ugotovil, da se želi in predvsem ZAKAJ se želi pozdraviti.

Kako si priznaš: “Imam motnje hranjenja?” Kako najdeš tiste potlačene spomine, čustva, ki te bolijo, če se jih pravzaprav mogoče sploh ne zavedaš? Hja, ni lahke poti. Ni enega recepta, čeprav vem, da marsikdo med vami tako zelo želi slišati ravno to: da je možna sprememba z danes na jutri. Verjamem, da si mogoče že obupan/a. Tudi sama sem bila nekoč na robu obupa (in prav tako moji starši). 

MOTNJE HRANJENJA: MOJE SOOČENJE

Glede na lastno izkušnjo z bulimijo verjamem, da je pri zdravljenju pomemben fokus na otroštvo, saj imajo motnje hranjenja svoje korenine velikokrat ravno tam. Tam se v veliki večini primerov skriva odgovor na vprašanje, zakaj je do bolezni sploh prišlo. Potrebno je poiskati težke spomine iz otroštva, ugotoviti, kdo nas je prizadel in kako, delati na odpuščanju tem ljudem, razumeti, katera prepričanja smo sami prevzeli zaradi tega, kako so na nas vplivali starši, vrstniki, šolski delavci, kako je k vsemu skupaj prispevala naša osebnost … 

Sama sem v svoji knjigi LAČNA ŽIVLJENJA opisala 15 koščkov železa (težkih zgodb iz otroštva, ki so me zaznamovale in bolele) in 5 zlatih zrnc (dogodkov, ki so mi sporočali, da imam več kot en talent, darilo, na katerega sem ponosna). Našla sem tudi magnet, ki je povezal koščke železa v težko črno kepo, zaradi katere sem začela toniti.

Imaš motnje hranjenja? Spodbujam te, da poiščeš svoje koščke železa. Torej, vprašanja, ki si jih moraš zastaviti, so: 

• Katerih bolečih spominov iz otroštva ne zmorem preboleti? Kaj me še zdaj boli?
• Komu zamerim in kaj?
• Zakaj sem začel/a verjeti, da sem nevreden/a, nesposoben/a, grd/a, nezaželen/a, … ? Katera negativna prepričanja o sebi imam?
• Kdo me je prizadel? Kako mu/ji naj odpustim (sploh če ni več med živimi in se mi ne more opravičiti)?
• Kaj kompenziram s hrano? Ali iščem pozornost? Čigavo? Ali s hrano tlačim čustva? Katera čustva? Kdaj se porodijo, kaj jih sproži?
• Ali si preko nadzora vnosa hrane jemljem nadzor, ki mi na ostalih področjih življenja primanjkuje?
• Zakaj potrebujem ta nadzor? Kje drugje ga še lahko dobim?
• Kdo bom brez svoje motnje hranjenja? Zakaj se ji ne upam (še) odreči?
• …

Ogromno o prepričanjih (in predvsem o osvobajanju od negativnih prepričanj o sebi) sem napisala V KNJIGI. Tam lahko prebereš, na kakšen način sem se soočila s sabo, kateri so bili dogodki, ki so mene zaznamovali, kdo je najbolj vplival name, komu sem najtežje (a vseeno) odpustila …

VSE ODGOVORE NA ZGORNJA VPRAŠANJA SI ZAPIŠI!! Bolj iskreno, kot si se pripravljen/a soočiti s svojimi demoni, večje olajšanje lahko začutiš, ko bodo izgubili svojo moč nad tabo. Kako točno lahko te spomine nevtraliziramo, presežemo, umilimo, odpustimo – več o tem na koncu članka. 

MOTNJE HRANJENJA LAHKO PREMAGAŠ!

Z bolečega pa še na bolj prijeten del: spodbujam te, da poiščeš svoja zlata zrnca. Torej: 

• Kaj počnem tako rad/a, da pozabim celo na stradanje/bruhanje/prenajedanje/ukvarjanje s sabo/telovadbo? 
• H kateremu “srčnemu hobiju” se zatečem, ko sem pod stresom/imam problem/sem žalostna/jezna … ?
• Kateri so moji talenti?
• Kaj je tisto, kar imam v sebi, a je hkrati “večje od mene”? Tisto, kar imam (trenutno) raje od sebe? (Zame je bilo to petje, glasba)

Ne podcenjuj teh vprašanj!!! V njih se je zame skrival ključ za ozdravitev. Te dejavnosti so ponavadi tisto, kar nas osrečuje tako zelo, da lahko celo pozabimo na svoje težave in v končni fazi splezamo čez motnje hranjenja. Ne skrbi, če ti okolica sugerira, da od teh hobijev “ne boš živel/a”, da “je to brezveze”, da “se raje loti resnega dela”… Ker to sploh ne drži!! Zakaj in kako bi lahko kdo vedel bolje od tebe, kaj je tisto, ob čemer tebi igra srce?? Sploh ni pomembno ali boš od svojega hobija resnično živel/a ali ne. Pomembno je, da si ob njem srečen/na. Zato počni več tega, v čemer uživaš. To je vsa umetnost. Kaj to je, veš le ti. Lahko gre za resnično karkoli: glasbo, petje, risanje, jahanje, sprehajanje psa, božanje mačk, nabiranje gozdnih sadežev, drsanje, kajtanje, hribolazenje, pisanje poezije ali knjig, učenje kakega glasbila, ples, … Kateri je tvoj srčni hobi? 🙂

Jaz sem se pozdravila samo zato, ker sem imela glasbo. Če ne bi imela glasbe, bi šla brez dvoma do bridkega konca. Torej, če se soočaš z motnjami: najdi svoj SMISEL, svoje pokopane in potlačene strasti, svoje veselje! Staršem, prijateljem obolelih: vaša naloga je, da jih pri tem spodbujate. Brez vnaprejšnjih sodb, brez očitkov, brez obsojanj, samo iskrena spodbuda – to je vse, kar mladi potrebujemo. Seveda ne gre zanemariti strokovne pomoči, ki je obolelim še kako potrebna (in ima moč, da pomaga), a poleg nje je to tisto, kar je, vsaj za moje pojme, najpomembnejše. Več o tem si lahko prebereš V KNJIGI.

MOTNJE HRANJENJA: KAKO SI LAHKO POMAGAMO SAMI

Pišete mi z vprašanjem, kaj jesti, kako jesti, kdaj jesti… Žal vam tega ne morem povedati jaz. Vi veste, kaj imate radi in koliko. Jaz lahko kvečjemu delim svojo izkušnjo:

Pred štirimi leti (ko sem bila že dolgo popolnoma zdrava) sem začela s prehranjevanjem s hrano izključno rastlinskega izvora. Veganstvo, torej. Zakaj mislim, da je to režim prehrane, ki ga je vredno preizkusiti? Rastlinska hrana je lahka, ne obleži v želodcu, kar osebi, ki ima motnje hranjenja in sovraži občutek sitosti, lahko še kako veliko pomeni. Poleg tega je znano, da je rastlinska hrana bogata s hranili, hkrati pa od nje (skoraj sigurno) ne boste pretežki (tudi tu so izjeme :)). AMPAK, POZOR. Na tebi je, kako si boš tale podatek interpretiral/a. Moj namen je samo deliti način, kako si olajšati proces hranjenja. Se pravi – od katere hrane ne bo teže v želodcu, pa boš kljub temu vnesel/la potrebna hranila, bil/a sit/a in zdrav/a. Ne ponujam še enega načina več, kako še malo shujšati/nadzorovati vnos hrane. Bodi toliko fer do sebe, in se vprašaj, kaj je pravzaprav cilj: še malo shujšati ali biti zdrav/a??? In če se slučajno res odločiš za veganstvo: NAJPREJ pusti motnje hranjenja za sabo. Potem si preberi knjigo Kitajska študija, kjer je še bolj znanstveno razloženo, zakaj je ta način hranjenja super na dolgi rok, kako pozitivno vpliva na planet in zakaj ravno z veganstvom lahko rešimo problem lakote na svetu.

Svetujem ti, da poiščeš čimveč dodatnih informacij in predvsem: sprejmi odgovornost za svoje odločitve. Ne pravim, da je veganstvo edini način, pravim samo, da je način, ki je pomagal meni. Več o tem v knjigi.

MOTNJE HRANJENJA: NAPREDEK (KAKO GA BELEŽIMO?)

Tako, da v spodnji koledarček (lahko si ga preneseš, lahko pa narediš svojega – pomembno je le, da je mesečni – torej, da imaš pred očmi cel mesec) beležiš napredek glede tvoje motnje hranjenja.

Ne bomo beležili točnih podrobnosti kaj smo jedli, koliko in kdaj. Zanima nas le:

•  kaj se je z zaužito hrano zgodilo (sem pojedla normalno/preveliko/premajhno količino hrane, sem se prenajedla, šla bruhat, ali obdržala vse v trebuhu?) in
• kakšni so moji občutki ob tem?

V koledarček bomo beležili: 

RDEČ SRČEK za obrok, kjer sem pojedla normalno količino hrane in se ob tem počutila super. 

MODRO ZVEZDICO za obrok, ko sem sicer pojedla normalno količino hrane, jo obdržala v trebuhu, a je bilo moje počutje zanič (tesnoba, krivda, tiščanje v trebuhu). 

ČRNO PIKO za obrok, ki sem ga izpustila (stradala) / se prenajedla in šla bruhat / se prenajedla, hkrati pa sem se tudi počutila zanič. 

Po nekaj dnevih bo že precej jasneje, ali se kam premikaš, ali ostajaš na mrtvi točki. 

ČE MOTNJE HRANJENJA OSTAJAJO, TI PA OBUPUJEŠ

… bo potrebnega še malo dela. 

Na tej točki se (ampak samo, če to res želiš), vrni nazaj v otroštvo in še enkrat poglej seznam vseh bolečih spominov, starih prepričanj, še enkrat se spomni, komu zameriš, na koga si jezen/na, česa ne zmoreš odpustiti sebi/drugim … Kot sem omenila, motnje hranjenja imajo svoje korenine velikokrat v nesrečnih (in nerazrešenih) otroških spominih.

Vse to lahko nevtraliziraš, presežeš, odpustiš … Sama sem to naredila s TAPKANJEM (EFT tehnika). Gre za brezplačno, neinvazivno in predvsem učinkovito orodje. Svetujem ti, da si v knjižnici izposodiš knjigo” EFT za telebane” in se iz nje naučiš vse o tem. EFT je učinkovit tudi za motnje hranjenja, a treba je biti vztrajen in temeljit. Sama sem potrebovala šest mesecev intenzivnega dela po več ur na dan, da sem začela razumeti in v končni fazi presegla, odpustila in pustila za sabo vse spomine iz tistega obdobja.

KAKO TAPKANJE APLICIRAM NA MOTNJE HRANJENJA?

Tapkanje temelji na osnovi spoznanja, da skozi naša telesa po sistemu meridianov teče energija. Na teh meridianih so točke, kjer lahko pride do zastoja te energije. To so iste točke, ki jih kitajska medicina uporablja pri akupunkturi. Pri tapkanju igel ne uporabljamo – uporabljamo konice svojih prstov. S stimuliranjem teh točk in hkratnim glasnim izgovarjanjem vnaprej pripravljenih stavkov lahko nabrano energijo sprostimo. Najpomembnejši podatek: vsa negativna čustva so samo nabrana, zastala, nakopičena negativna energija v teh točkah.  Če sešteješ 1+1: po tapkanju spomini niso več boleči, ampak so samo še spomini, negativna prepričanja izgubijo svoj nadzor nad nami, jeza se sprosti, zamere izpuhtijo … Jaz sem imela po pol leta tapkanja občutek, da sem s tapkanjem zrušila celoten koncept mojih negativnih prepričanj o sami sebi. Kot da sem se prvič v življenju osvobodila. Občutek je bil, milo rečeno, ekstatičen.

Zveni prelepo, da bi bilo res? 

Seveda spremembe niso prišle z danes na jutri. Trajalo je pol leta (lahko traja tudi več, lahko tudi manj), da sem sama začutila prvo večje olajšanje. A kaj je pol leta proti letom življenja, ko te motnje hranjenja lahko zasužnjujejo??? Si pripravljen/a še naprej biti njihov/a suženj/nja ali bi raje zaživel/a?? Odločitev je tvoja.

Odkar sama uporabljam tapkanje (začela sem avgusta 2013), se je moje življenje obrnilo za 1000%. Kako: V glasbi sem se premaknila svetlobno leto naprej, izdala sem album, izdala sem knjigo (in prodala več kot 1500 izvodov), nastopila na Viktorjih, Emi, Slovenski popevki, predavala po šolah, knjižnicah, začela kariero v marketingu, predvsem pa končno nimam več občutka, da me v življenju karkoli drži nazaj. Vredno je poizkusiti s tapkanjem, saj resnično nimaš česa izgubiti. In trdno verjamem, da tapkanje lahko deluje tudi za motnje hranjenja. Potrebne bo veliko volje in trdega dela, soočanja s samim sabo. A imaš vse možnosti, da ti uspe. Če ne bo šlo, poišči kakega od profesionalnih izvajalcev tapkanja (na zgoraj omenjeni spletni strani). 

Želim ti, da poletiš, se osvobodiš, se začneš ljubiti do svojega jedra, z vsemi napakami, nepopolnostmi, tudi odvečnimi (ali premalo) kilogrami, prav vsak od nas je popoln in si zasluži v prvi vrsti svojo lastno ljubezen! 

Če se ti zdi članek uporaben, ga prosim deli med svoje prijatelje. Zelo bom vesela, oni pa najbrž tudi – sploh, če ima kateri od njih motnje hranjenja. 

Z ljubeznijo,