NENA: zgodba o motnjah hranjenja..

Motnje hranjenja so me od nekdaj zanimale. Že v srednji šoli sem jih vzela pod drobnogled ter napisala seminarsko o njih, konec faksa pa avtobiografsko diplomo. In vmes se je zgodilo. Tudi mene so posrkale. Tako hitro, da se sploh nisem zavedala, kdaj sem padla v zaklet začaran 
krog. Pa pojdimo od začetka.

Pri 17 letih mi je umrl oče. Moj heroj. Moj vzornik in moj učitelj. Moje vse. Pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi z mamo prej imela kakršenkoli odnos. Pač, bila je zraven, stranski lik v scenariju, to pa je bilo tudi vse. Vedno sem se zanašala nanj. Ga prosila za pomoč. Spraševala za mnenje. Pomagal mi je odkrivati svet. In potem … Potem ga neko jutro kar ni bilo več. In moj svet se je ustavil. Vse se mi je zrušilo. Čez noč. Nisem mogla dojeti, kako lahko ostali živijo naprej, jaz pa ne vem več, kaj naj s sabo. To je bilo v tretjem letniku gimnazije. Da bi lažje prebolela izgubo, sem se začela ovijati v omamo, izostajati od pouka, se zapijati do onemoglosti, vse, samo da bi pozabila na čustva, da bi otopela. In sem.  Berite dalje >>

Najlepše pismo bralke

Ni lepšega, kot občutek, ki ga dobim, ko berem vaša pisma. Tole mi je poslala bralka Ana:

pismoPozdravljeni, gospodična Anja!

Najprej izrekam pohvale za premagano bulimijo in en velik poklon za fantastično napisano knjigo, ki na preprost in jasen način, brez nepotrebnega »filozofiranja« in moraliziranja, premika meje v naših glavah! V mojih rokah se je znašla čisto po naključju, ko sta mi sestrici dan pred odhodom na morje napisali seznam knjig, ki bi jih radi brali. Med njimi je bila tudi vaša …

Berite dalje >>

ODLOMEK IZ KNJIGE: “G. MORALNI MAČEK”

SODOBNA KUGA2čas ne obstaja več in ne vem, ali je preteklo pol ure ali pet minut… odprem oči, ugotovim, da ležim na tleh v lastnem bruhanju… zmrazi me od gnusa… v glavi se mi vrti tako, da se nikakor ne morem pobrati s hrbta… kdo pa pleza čez steno separeja? je to …Jana?! … nekako se znajde poleg mene v separeju in nekaj govori… zveni kot petje kitov pod vodo, ujeto v večni odmev… ujamem samo… »trkala«… »zaklenjeno«… začutim, da me dviguje… oči ne morem dobro odpreti… slabo mi je in še enkrat bruhnem nekam na tla… začutim toploto na stegnih… verjetno sem se pravkar pobruhala, pa mi je vseeno… potem Jana odpre vrata, me nekako dvigne in skoraj odnese ven iz separeja… sva pred ogledali… iz torbe potegnem vodko in Jana mi jo zaman poskuša iztrgati iz rok… spijem preostala dva požirka… spila bi še liter, če bi to pomenilo, da lahko zaspim in se ne zbudim več… tako imam dovolj vsega skupaj… Berite dalje >>