BULIMIJA

BULIMIJA: popolna prijateljica?

Anja sreča zanimivo, na videz zelo glamurozno in skrivnostno punco. Takoj jo vidi kot potencialno prijateljico. V glavi si nariše idealno podobo neznanega dekleta: »Vidi se ji, da je vredna zaupanja. / Izgleda razumevajoča. / Deluje kul, dober prijateljski tandem bova.« Druga punca, ki je v resnici preračunljiva in zahrbtna, a to seveda skriva, se v javnosti predstavlja z masko popolne prijateljice. Edina, ki Anjo »razume«. Edina, ki ne sprašuje odvečnih vprašanj. Tista, s katero se Anja počuti močno, nepremagljivo in zaživi v iluziji, da vlada svetu in je nepremagljiva. Tista, ki Anjo spelje na temnejšo pot in ji hkrati prigovarja, »ničesar ne počneva narobe«. Mlada Anja je seveda naivna in svoje prijateljice ne vidi skozi objektivne oči. Prijateljica pa Anji ni povedala svojega pravega imena: Bulimija.

Bulimija se dolgo pretvarja, da želi Anji le pomagati. Pomagati, da bo postala bolj priljubljena, lepša, bolj zaželena. Bolj lepa in bolj popolna. Pove ji, da lahko postane vse, kar si želi, če je za to pripravljena plačati ceno.. Anja to o ceni posluša bolj z enim ušesom in temu ne posveča pretirane pozornosti. Po dolgem, nesrečnem otroštvu je tako željna pozornosti, novih prijateljstev in potrditve, da ni cene, ki je ne bi bila pripravljena plačati. Vse bi naredila za ljubezen. Za en samcat trenutek pozornosti celotnega sveta, ki bi jo z aplavzom pospremil v dobo odraslosti in ji hkrati prigovarjal: »Dovolj dobra si. Super si. Kar tako naprej. Radi te imamo.« Bulimija sedaj točno ve, na katere strune zaigrati.

Berite dalje >>

NENA: zgodba o motnjah hranjenja..

Motnje hranjenja so me od nekdaj zanimale. Že v srednji šoli sem jih vzela pod drobnogled ter napisala seminarsko o njih, konec faksa pa avtobiografsko diplomo. In vmes se je zgodilo. Tudi mene so posrkale. Tako hitro, da se sploh nisem zavedala, kdaj sem padla v zaklet začaran 
krog. Pa pojdimo od začetka.

Pri 17 letih mi je umrl oče. Moj heroj. Moj vzornik in moj učitelj. Moje vse. Pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi z mamo prej imela kakršenkoli odnos. Pač, bila je zraven, stranski lik v scenariju, to pa je bilo tudi vse. Vedno sem se zanašala nanj. Ga prosila za pomoč. Spraševala za mnenje. Pomagal mi je odkrivati svet. In potem … Potem ga neko jutro kar ni bilo več. In moj svet se je ustavil. Vse se mi je zrušilo. Čez noč. Nisem mogla dojeti, kako lahko ostali živijo naprej, jaz pa ne vem več, kaj naj s sabo. To je bilo v tretjem letniku gimnazije. Da bi lažje prebolela izgubo, sem se začela ovijati v omamo, izostajati od pouka, se zapijati do onemoglosti, vse, samo da bi pozabila na čustva, da bi otopela. In sem.  Berite dalje >>

ODLOMEK IZ KNJIGE: Magnetna koda

dr-acousticmagnetic-label-supermarket-waterproof-dr-label-wal-mart-s-anti-theft-magnetic-sticker-eas-securityNaslednji torek se odpravim v drogerijo po neke shujševalne tablete. Mimogrede sunim še en parfum. V navalu objestnega občutka, da vladam svetu, pozabim s parfuma odlepiti magnetno kodo, in na blagajni zato doživim eno hujših scen iz tega burnega obdobja. Ko plačam za tablete in se s parfumom, potisnjenim v rokav bunde, napotim iz trgovine, detektorji ponorijo. Začnejo piskati, da kar poskočim, in v trenutku mi je jasno, kaj se je zgodilo. Tista presneta magnetna koda v parfumu. Kako sem lahko pozabila na to?

Berite dalje >>

MOTNJE HRANJENJA: se soočate z njimi?

MOTNJE HRANJENJA

Motnje hranjenja so zelo kompleksen problem. Pravzaprav so preveč kompleksne, da bi lahko pokazali na en sam razlog, zaradi katerega je do njih prišlo. Preveč so kompleksne, da bi lahko podali “recept za zdravljenje”, ki bo uspešen za vse. Preveč so kompleksne, da bi jih večina ljudi (ki jih niso doživeli), sploh lahko razumela. Zakaj? 

A) Ker v osnovi (skoraj) nikoli ne gre za problem s hrano, temveč globoko potlačeno čustveno stisko
B) Ker oboleli motnje hranjenja po vsej verjetnosti dolgo časa skriva (celo pred sabo)
C) Ker bo zdravljenje lahko uspešno šele, ko bo oboleli ugotovil, ZAKAJ se želi pozdraviti.

Kako si priznaš: “Imam motnje hranjenja?”? Kako najdeš tiste potlačene spomine, čustva, ki te bolijo, če se jih pravzaprav mogoče sploh ne zavedaš? Hja, ni lahke poti. Ni enega recepta, čeprav vem, da marsikdo med vami tako zelo želi slišati ravno to: da je možna sprememba z danes na jutri. Verjamem, da ste mogoče že obupani. Tudi sama sem bila nekoč na robu obupa (in prav tako moji starši). 

Berite dalje >>