Osamljenost. Beseda, ki je v zadnjih štirih mesecih dobila popolnoma nov pomen. 

Preden kdo pomisli, da v nosečnosti (ali nasploh v življenju) nimam podpore s strani najbližjih ali da mi manjka ljubezen partnerja, naj kar takoj povem, da temu še zdaleč ni tako. Vsi moji najljubši me 100% podpirajo in mi pomagajo. Mitja je najbolj krasen partner, kar bi si jih v obdobju nosečnosti lahko želela – nežen, pozoren in uvideven. Še najmanj uvidevni so v tem času moji hormoni, ki mi na čase resnično mešajo štrene.

Generalno sem večino časa v nekem “elevated” moodu, polna ljubezni, hvaležnosti in pristne radosti ob tem, ko se veselim februarja. Vsako jutro, ko se zbudim, se najprej zahvalim za to, da je življenje tako lepo. Zadnje čase resnično uživam v vsakem trenutku.

Vsake toliko pa se kot strela z jasnega pojavi občutek, da sem v vsem skupaj v končni fazi sama. Pa da pojasnim tale stavek, ki navidez ovrže vse, kar sem prej napisala. 

Veseli me, ker sva z Mitjem eden do drugega uvidevna in vsak od naju drugemu pušča točno toliko svobode, kot jo drugi potrebuje. Tekom desetih let, kar sva skupaj, sem sama največ morala narediti na tem, da sem začela verjeti vase in v to, da sem vredna tega, da si moj partner želi biti z mano. Dolgo časa tega nisem verjela, zato sem imela težave z zaupanjem. 

Naučila sem se, da si v kletko zaprta ptica želi samo pobega, svobodna ptica pa se z veseljem vrača v gnezdo. Oba imava vse razloge, da drugemu zaupava. Kljub temu si včasih, ko je Mitja s prijatelji, ne morem pomagat, da ne bi padla v razmišljanje, da “nimam nikogar”. Vem, da temu ni tako, ampak v tistem trenutku, ko me ta občutek prevzame, tega enostavno ne vidim. To se mi je do danes v nosečnosti na srečo zgodilo samo dvakrat. 

Zgodi se, da postanem zavistna ob misli na to, kako super se ima moj partner s prijatelji. Vem, da niti slučajno ne beži od mene, pa se včasih vseeno tako počutim. Če bi ga poklicala in prosila, naj ta trenutek pride k meni, ker ga potrebujem, bi se isto minuto odpravil domov. Tega seveda ne bi naredila, če ne bi bilo res nujno. Verjetno se na tej točki sprašujete, kaj hudiča potem sploh hočem. 🙂 Iskreno povedano, včasih res ne vem. 🙂

Kakorkoli se veselim februarja in rojstva najine štručke, me včasih prešine, da iz trenutnega stanja zame (kot žensko) ni pobega. Daleč od tega, da si pobeg želim, težko pa je sprejeti, da nimaš niti te možnosti. Povedano enostavneje: moški si lahko v vezi, v kateri pričakujete otroka, vzamete oddih in preživite večer s prijatelji. Od partnerke in njenih nosečniških težav, ki jih mogoče ne razumete, se lahko distancirate. Lahko greste ven in spijete točno toliko piv, kot si jih želite. Ženske svojo nosečnost nosimo s seboj. Ne moremo pozabiti na to, da je otrok v trebuhu odvisen od nas in od tega, kako ravnamo s svojimi telesi. Ne moremo se nekontrolirano prepustiti večeru in spiti 5 gin-tonikov. Ne moremo zbežati pred svojo nosečnostjo, niti za trenutek.

To seveda slej ko prej sprejmemo. V prvi vrsti se seveda večinoma veselimo celotnega procesa, a včasih nam hormoni v trenutku spremenijo razpoloženje in nad njim izgubimo nadzor. Zato smo v tem obdobju izjemno ranljive, občutljive in potrebujemo ogromno mero razumevanja, spodbude in objemov. Pa da ne bom posploševala – ne vem, kako je pri drugih nosečkah – pri meni je tako. Mislim pa si, da nisem edina. 

Na srečo si v resnici ne želim popiti 5 gin-tonikov. Nimam potrebe po večeru “na off”. Kar me straši, je dejstvo, da nimam niti te možnosti. In ker tega “zasilnega izhoda” ni in ga ne bo naslednje leto ali več, me to na trenutke spravlja v položaj, ko se počutim ujeto. Vsakič, ko se tako počutim, takoj sledijo občutki krivde, ker otrok v mojem trebuhu ni kriv za to, da je tukaj in za to, da se jaz tako počutim.

Krivdo za te zmešane občutke pripisujem hormonom, drugače si vsega skupaj ne znam razložit.

Me vsaj malo razumete? Mamice, ste se kdaj soočale s podobnimi občutki v času nosečnosti? Prepričana sem, da v takih in podobnih občutkih še zdaleč nisem osamljen primer. Je pa res, da je taka čustva zelo, zelo težko ubesediti, sploh, ker se ob tem, ko o tem govoriš, lahko počutiš skrajno sebično in nehvaležno (ker otroček res ni ničesar kriv). Osebno me je bilo nekaj časa strah, da se bodo moji občutki na nek način “preslikali” na otroka in da bo podzavestno prevzel prepričanje, da ni zaželen. A odločila sem se verjeti, da je iskrena ubeseditev tega, kar nas žre, na dolgi rok veliko bolj zdrava odločitev tako za nas kot za nerojenega otroka. Če ne želim, da me ti občutki prevzamejo za dalj časa, je bolje, da o njih govorim, saj jih na ta način lahko “ozdravim” in odpravim. Se strinjate? 🙂

Mogoče bo po tem zapisu tudi moškim jasneje, od kod ženski nosečniški izbruhi žalosti in jeze, ko domov pridete ob 11:00 zvečer. Čeprav se vam ta ura mogoče res zdi zgodnja, morate razumeti, da včasih na uro gledamo vsake tri sekunde samo zato, ker se počutimo osamljene in ujete (pa čeprav se večino časa božamo po trebuščku in blaženo smehljamo). In zdaj tudi razumete, da niste vi krivci za našo osamljenost, krivi so (lahko tudi) hormoni. In vse, kar včasih potrebujemo, je pogovor, objem in zagotovilo, da je vse v najlepšem redu in da ste radi z nami, vsem našim muham navkljub. Potrebujemo zavedanje, da ste tukaj za nas, da smo na prvem mestu vaših prioritet in da bi za nas premikali gore.

Skoraj zagotovim lahko, da po pogovoru ne bo minila niti minuta, ko se boste z vašimi najdražjimi vsemu skupaj le še smejali. 

Z ljubeznijo, Anja <3

 

 

One thought on “

  1. Petra Križan

    Te razumem. Jaz sem.imela sicer taksen obcutek takoj po porodu. Doma sem “okrevala”, se cartala z bebico in to je bilo to. “Priklenjena” na kavc. Partner? Ha! Lahko je letal naokrog kot pticka na veji. Pa ceprav je bilo to letanje v trgovino po stvari zame, da bi imela vse kar potrebujem, letanje po uradih za urejanje papirjev,… Nic uzivaskega torej, pa vendar sem se pocutila osamljeno, odrezano od dogajanja, druzenja ko sem dojila v drugi sobi,… Pa se potem, ko sem koncno lahko odsla ven, pa ceprav “samo” v trgovino, je bil prisoten obcutek napetosti-grem cimprej nazaj domov k otroku,… Adijo, obcutek svobode :).
    Ja, ni bilo lahko. In prav je, da se o tem pise, se strinjam.
    Je pa zdaj ze veliko bolje in tudi na sprehode se odpravljam brez slabe vesti :). Samo porihtat je treba v glavi.

    Reply

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja