Avina porodna zgodba. Do cca 2 mesecev pred PDP sem bila glede poroda v hudem precepu: poskusit VBAC (vaginal birth after cesarean) ali it lepo na elektivni carski rez in čao? Vito in njegova porodna zgodba mi je pustila grenak priokus in glodajočo misel, da moje telo mogoče pač ni sposobno vaginalno rodit.
Potem pa je v inbox priletelo sporočilo, ki je spremenilo vse.
Pisala mi je Tadeja Lapajne Hoyos – Rasteva skupaj – porodna doula. Ni vedela da sem noseča, je pa na spletu prebrala mojo porodno zgodbo in mi poslala sočutno sporočilo. O douli sem sicer razmišljala, jih nekaj celo kontaktirala, ampak nikjer nisem začutila, da je to to. Ob branju Tadejinega sporočila sem pomislila – kaj pa če je tole znamenje, da bi vseeno poskusila rodit … mogoče mi s pravo podporo lahko uspe?
ODLOČITEV ZA DOULO
Takrat sva se z Mitjem odločila, da pri tokratnem porodu želiva imeti ob sebi doulo. Želela sva, da je Avina porodna zgodba drugačna. Zato sva v naslednjih tednih s Tadejo predelovali mojo prvo izkušnjo. Spraševala sem jo vse. Če misli, da je možno, da celo jaz rodim. Če res lahko dobim svoje popadke. Če se bo moj maternični vrat odpiral. Če je ziher, da moje telo dela.
Tadeja je odgovarjala s tako trdno vero v žensko telo (in vame), da sem jo počasi tudi sama začela dobivat. Čedalje jasneje mi je bilo, da mogoče zgolj pašem med tiste “srečnice” z daljšimi menstruacijakimi ciklusi (moj ciklus traja med 35 in 42 dni), ki imamo posledično tudi gestacije daljše, in da verjetno prvič nisem mogla rodit, ker je bil porod enostavno sprožen prezgodaj. Moje telo je pač ocenilo, da Vito še ni zrel za prihod na svet, zdravniki pa so ocenili drugače in v to sem slepo zaupala.
NEIZREKLJIVO
Nikoli nisem pomislila na to, da sem mogoče zgolj padla v paničen sistem, ki deluje po načelu »better safe than sorry«. Ki porode raje sproži prezgodaj, kot pa da bi se zgodilo neizrekljivo. Realnost je, da se to neizrekljivo lahko zgodi ne glede na zdravniško intervencijo. In to kadarkoli tekom nosečnosti, ne samo po PDP!
Tudi sama imam izkušnjo spontanega splava v 9. tednu nosečnosti. Grozno je, a te stvari se pač dogajajo. In v strahu pred njimi se ogromno ženskam porode sproži prezgodaj, samo zato, ker je njihova edina indikacija ta, da so čez PDP. Kljub temu, da je z nosečko in otrokom vse v najlepšem redu.
Zdrava nosečnost traja med 37-42 tednov, ampak naš zdravstveni sistem je na naravna odstopanja očitno pozabil. Ženske, ki »pohitijo«, so pohvaljene, tiste, ki »zamujamo«, pa smo po 40. tednu ustrahovane, redno opozarjane, celo grajane in označene za neodgovorne.
PDP: 29. 7. 2022.
Tudi sama sem na vseh pregledih po tem datumu slišala vse mogoče. Prva cvetka je bila, da me kaj več kot en teden čez PDP »ne bodo pustili«. Ne glede na to, da je telo moje, da je nosečnost moja, da je to moja in Avina porodna zgodba. Da se imam pravico odločit po svoje. Oni mene ne bodo pustili. Seveda sem bila odločena, da se bom tokrat odločila tako, kot bom čutila sama.
Pa da pri ženskah, ki poskušamo roditi VBAC (vaginal birht after ceasarean) statistično veliko bolj verjetno lahko pride do rupture maternice. Kar sploh ni res – prvorodka in ženska po CR imata za rupturo popolnoma enake možnosti – okoli 0,5%.
Pa da moj otrok v maternici lahko umre, če bom predolgo čakala. Pa da bi blo fajn začet z indukcijo poroda. Ena od zdravnic mi je (preden je sploh naredila ultrazvočni pregled) celo rekla, da se ji zdi, da moja posteljica leži zelo blizu prejšnje brazgotine na maternici in da je to lahko zelo nevarno, ker se lahko posteljica vraste v brazgotino (govorila je o stanju placenta accreta). Potem je naredila UZ in ugotovila, da je posteljica nameščena precej višje nad brazgotino.
Zakaj bi mi kaj takega rekla pred UZ pregledom, lahko samo ugibam. Po glavi pa se mi plete vse sorte, predvsem – podajanje napačnih informacij z namenom forsiranja določene odločitve (indukcija poroda).
KAJ VSE SLIŠIŠ NA PREGLEDIH …
Druga zdravnica mi je na enem od kasnejših pregledov, ko sem bila že precej čez PDP, v šali rekla, »no naslednjič pa kar pridite s popadki, prav?«. Seveda, gospa zdravnica, kdaj pa vam najbolj pašem v urnik? 
Jezi me, da tako z veseljem pozabljajo, da poroda ne moreš izsiliti. Če banaliziram: pa ti pejd kakat, če te ne tišči. In vendar so bili pritiski po PDP hudi: od »informiranja« z vedno isto informacijo (predvsem o rupturi maternice in smrti otroka) do tega, da si deležen vsakič istega vprašanja: »A se že kaj dogaja, a še kar nimate popadkov, do kdaj mislte čakat, zakaj pa ne greste kar na CR, pa dejmo že naredit en vaginalni pregled …«
VAGINALNI PREGLEDI
Saj res. Skoraj bi pozabila – vaginalni pregledi. Pregledi, ki narejeni prezgodaj ne služijo absolutno ničemur. Pregledi, ki so mi jih dobesedno vsiljevali. Ena od zdravnic me je tekom enega termina 7x vprašala, če se pogledava. 7x sem rekla ne. Odnehala ni, dokler nisem skoraj ponorela.
Zakaj kogarkoli briga, koliko sem odprta?? Čemu bo ta podatek služil? A je mar tako zelo verjetno, da bom spregledala začetek svojega poroda?
Sama zato vaginalnih pregledov nisem dovolila do 10. dne čez PDP. Glede na to, kako je šla prejšnja porodna zgodba mi je bilo jasno, da to, da bo nekdo šaril po meni in potem rekel: »popolnoma ste zaprti« na mojo psiho ne bo delovalo ravno vzpodbudno. Prvič so me pregledovali praktično non stop. Kaj pa če je ženska v preteklosti utrpela spolno zlorabo in ji je vsako tako šarjenje »tam spodaj« odveč? Lahko celo povzroči to, da se že odprt maternični vrat nazaj zapre! Vaginalni pregledi bi po mojem mnenju morali biti rezervirani za zadnjo fazo poroda.
Na račun odločitve, da ne pustim vag. pregledov, sem slišala marsikaj – med drugim sem celo ujela, da se po hodnikih ginekološkega oddelka šušlja, da »se Baševa ne pusti gledat«. Se vam to zdi dopustno??
NEKDO, KI NI ZNAL ŠTETI DO 40
Tekom svojega raziskovanja tega, zakaj je šel porod pri Vitu tako zelo narobe, sem odkrila celo to, da so mi pri prvem porodu PDP (po menstruaciji) falili za cele TRI DNI. Tri dni!!! Ko govorimo o porodu, tri dni lahko predstavlja ogromno časa. Če bi takrat vedela, da je temu tako, absolutno ne bi pustila indukcije poroda. Ne vem, kako tega takrat nisem opazila. Verjetno ima to opraviti s slepim zaupanjem v sistem.
Ampak se sprašujem: a je možno, da bi se prvemu CR lahko izognila? Da se je zgodil samo zato, ker je bil porod sprožen prezgodaj (dejansko samo 6 dni in ne 9 dni čez PDP, tako kot sem prvotno mislila)? Da se je zgodil samo zato, ker nekdo ni znal šteti do 40? Ne morem, da ne bi bila jezna.
In zdaj mogoče razumete, zakaj tokrat nisem slepo zaupala v sistem. Zakaj sem želela, da se Avina porodna zgodba odvije drugače.
10. dan čez PDP sem torej dovolila prvi vaginalni pregled. Bila sem za en prst odprta. Super, torej se premikamo v pravo smer.
Na 11. dan sem naletela na zdravnico, ki je bila prva v vrsti mnogih, ki se ni posluževala zastrahovanja. Vse informacije, ki mi jih je podala, sem že imela, pa vendar jih je predstavila tako, da sem se takrat sama od sebe odločila, da na 12. dan privolim v indukcijo s Foley katetrom.
10. 8. 2022
12. dan čez PDP. Dan, ko sem hospitalizirana.
Po vstavitvi 50ml Foley katetra (balonček, ki ga vstavijo na notranjo stran materničnega vratu in napolnijo s tekočino, kar ustvari dodaten pritisk na MV, ki se zato mehča in odpira) proti večeru dobim svoje popadke. Uau, povsem me prevzamejo!
Ugasnem luč, predihavam, se veselim, uživam. Trajajo cca 3,5 ur, do trenutka, ko v sobo ob 22:30 dobesedno prinori ena od (sicer prijaznih) babic, prižge luč in mi začne nekaj na ves glas razlagat. Popadki v sekundi ugasnejo in naslednje ure zaman čakam, da bi se vrnili, zato zaspim.
11. 8. 2022
13. dan čez PDP.
Zjutraj privolim v vaginalni pregled, ki razkrije, da sem cca 2cm odprta. Yess! Vstavijo mi kateter no. 2, tokrat malenkost bolj napolnjen (60ml).
Tadeji pošljem vzhičen sms, da moje telo vendarle deluje. Seveda deluje, pravi napol v smehu. Sama kolebam med zaupanjem in dvomi vase.
13 dni »informiranja« s strani zdravstvene stroke vseeno ni nekaj, kar lahko popolnoma ignoriraš. Ne glede na notranjo moč so to hudi pritiski, sploh za žensko v najranljivejšem obdobju življenja. Kakorkoli, danes popadkov ni in zaman jih čakam. Zvečer sem zato precej obupana.
12. 8. 2022
14. dan čez PDP.
Zjutraj s precej tesnobe čakam vaginalni pregled, ki na moje začudenje pokaže, da sem 4 cm odprta! Kaaaj? Woohoo! To, telo, res delaš!
Dobim še kateter št. 3, tokrat napolnjen s 100 ml tekočine. Čez dan dobim blage popadke, ki jih poskušam še ojačat s hojo po stopnicah. Niso ne vem kako močni, vztrajajo pa celo dopoldne. Po kosilu izzvenijo. Takrat začnem spet malo obupavat.
Želim si, da bi se vse skupaj že nekam premaknilo, pa ima moje telo očitno pač druge plane. Razmišljam o tem, da bi šla za vikend domov, ker bi domače okolje name sigurno vplivalo bolj vzpodbudno. Mogoče bi celo začela spontano rojevat. Ne mogoče – zagotovo! V okolju, kjer si stalno pod nadzorom, stalno pod pritiskom, je res težko past v hormonsko stanje, potrebno za porod.
Tadeja mi je povedala, da je hormonsko okolje, ki je potrebno za porod, skoraj enako tistemu pri spolnih odnosih. Poraja se vprašanje: bi seksali v bolnišnici? Ne bi, kajne? Potem je precej nerealno tudi pričakovanje, da boš v takem okolju dobil popadke in rojeval …
Zdravnica se z mojim predlogom za odhod domov verjetno ne bi strinjala, a do tega, da bi ji to predlagala, niti ne pridem, saj mi že malenkost zmanjkuje volje za pregovarjanja. Zvečer si naštimam porodne afirmacije in zaspim pomirjena. Vse bo v redu.
13. 8. 2022
15. dan čez PDP.
Ponoči so mi CTG hodili snemat na vsako uro. Na živce so mi šli, spraševala sem se, a je to res tako zelo nujno. Vsako uro??? Kako hudiča naj se v takem okolju ženska sprosti in začne rojevat?
Poleg tega zjutraj ob zajtrku v sobo s stavkom »ANJA, ZDAJ PA TKOLE« dobesedno vlomi ena od babic. V moje grlo se naseli cmok. Babica pove, da je zdravnica odredila vaginalni pregled in prediranje plodovih ovojev, ker moramo »danes zaključit tole nosečnost«.
Zakaj, jo začudeno sprašujem? Zakaj kar naenkrat taka naglica? Ker je 15. dan in ne več 14.? Ker je to zdaj 43. teden in ne več 42.? Ker je z včeraj na danes za pričakovat drastične spremembe v stanju otroka? Ker mi bo zdaj zdaj počila maternica?
Zakaj smo lahko tri dni lepo počasi bildali tole krasno odpiranje, če bi me zdaj želeli zreducirat na 12 ur časa, kar ga porodnica dobi po prediranju plodovih ovojev? V tem času se pričakuje, da bo rodila, sicer sledijo umetni popadki in potencialno carski rez. Babica pravi: pojejte zajtrk, potem pa gremo predirat ovoje.
Po glavi mi hodi samo: »game over«. Sanje o VBAC se začnejo pred mojimi očmi razblinjati. Izgubljam potrpljenje, vero vase, še tisti zadnji kanček vere v sistem. Ko babica zapusti sobo, izgubim še ves apetit.
PANIKA
Panično in s solznimi očmi kličem Mitja, da ga rabim v porodnišnici TAKOJ. Ker niti sekunde ne bom več zdržala sama. Bivala sem v nadstandardni sobi, kjer je ena od postelj čakala na trenutek, ko bom začela rojevat – v tistem trenutku bi k sebi poklicala Mitja, da bi bil z mano pri začetku spontanega poroda. Vedno bolj boleče se zavedam, da tega ne bova doživela. Vsaj ne na tak način, kot sva si želela.
Mitja pride čez slabi dve uri. Od tu dalje poskušam čim bolj zavlačevati. Tadeje namenoma še ne pokličem, ker se še nič ne dogaja. Mitja se spremeni v kamniti steber z železno voljo in težko opišem, v kakšno oporo mi je. 150% me podpira, stoji za mano, se bori zame in z mano.
Sledi vaginalni pregled, ki razkrije, da sem odprta 3,5 cm. To je manj kot včeraj!!! Niti malo nisem začudena. Stres, stalna kontrola čez noč, jutranji presing ob zajtrku … precej logično je, da sem se zakrčila. Stavit bi si upala, da sem bila pred obiskom babice odprta vsaj 5 cm.
KVAČKA IN TELO, KI NE SODELUJE
Z Mitjem naznaniva, da bova s prediranjem ovojev počakala do kosila. Uspe nama doseči, da se na prediranje ovojev v porodno sobo odpravimo ob 14:00. A ko zdravnica poskusi predreti ovoje, moje telo ne sodeluje. Nikakor ji jih ne uspe predreti, samo fino me uščipne tam spodaj s tisto kvačko.
Poskusi z neko drugo pripravo. Štoka in štoka, me še nekajkrat fino uščipne, Mitja se trudi preusmeriti mojo pozornost s tem, da zbija šale in me sprašuje traparije. Uspe mu, da se malenkost sprostim, a ovojev še vedno ne uspemo predreti. Potem se začnem spraševati, se res strinjam s tem, kar trenutno počnejo z mano? Ali sem pristala samo zato, ker sem tudi sama 15 dni čez PDP že rahlo »posrana«? V prsih začutim skalo in v očeh solze.
ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ …
Sledi čustveni izbruh, ker ne morem več … dovolj imam tega forsiranja poroda, za katerega več kot očitno še ni čas. Zakaj ženske v porodnih centrih po svetu lahko rojevajo tudi 20 dni čez PDP brez vseh intervencij? Zakaj jaz ne smem? Zakaj se mojega otroka brute-forcea iz mene samo zaradi zanašanja na te butaste datume? Zakaj, če sva z malo v redu? Če je UZ v redu, če je plodovnice dovolj, če so pretoki skozi popkovino v redu, če se dobro počutim?
Zakaj ženska lahko rodi tri tedne »prezgodaj« – v 37. tednu, pa ji noben ne teži, zakaj »ga ni mogla še malo zadržati noter«? Zakaj po drugi strani me, ki pašemo v drugo skrajnost in očitno rojevamo v 43. tednu, nismo deležne enake obravnave? Zakaj se naše maternice tretira kot »pokvarjene, nedelujoče, distotične«? Zakaj se nas nadleguje s stavki, kot je »jutri pa na pregled pridite s popadki«? Zakaj se ne pusti naravi, da ubere svojo pot?
Zdravnica odide iz sobe in mi da pol ure časa, da se pomirim. Na tej točki me ima, da bi zapakirala kufre in se pobrala rodit kar domov. Karkoli že bo. Pa me je enostavno preveč strah. Že tako imam zaradi vsega tega pritiska občutek, da sem skrajno neodgovorna, ker sem sploh čakala 15 dni čez PDP. Kaj pa, če bo res kaj narobe? Obupana sem, ker ne vem več, kaj je prav in kaj narobe. Kaj želi moje telo? Kako bi se odločila moja punčka? Kdaj bi se spontano začela Avina porodna zgodba, če bi počakali, da tajming določi ona?
TINGIRANA ALI MEKONIJSKA?
Tega ne bom nikoli vedela, saj sem iz čistega obupa (in občutka, da mi je zmanjkalo tako opcij kot časa) pristala na to, da ponovno poskusimo predreti ovoje. Tokrat je po mučnih desetih minutah končno uspelo in iz mene je pritekla nežno zelenkasta plodovnica. »Tingirana oziroma obarvana«, pravi zdravnica. Sama iz vsega prebranega vem, da to ni mekonij. Če bi bil to mekonij, bi bilo črne barve in bi me popokali na CR in noben me ne bi nič vprašal.
Zdravnica zapusti sobo in mi pove, da se bova čez pol ure pogledali. Če v tem času ne bo popadkov …
Prosim??? Cele pol ure mi boste dali, da dobim popadke? Že zdaj vem, da nimam najmanjše šanse, da se to zgodi.
Ko zdravnica naslednjič pride v porodno sobo, je moje stanje nespremenjeno, samo obupana sem vedno bolj. Edino, kar se spremeni, je zdravničin odnos: ob pregledu iz mene teče enaka plodovnica kot prej, samo da zdravnica zdaj pravi, da je to tipična mekonijska plodovnica. Vprašam: kako, če ste pa prej rekli, da je samo tingirana? Pravi: ne ne, to je mekonijska. Znak, da se mora otrok rodit. Če v pol ure ne bo spremembe, bomo dali umetne popadke.
Še ta udarec usode. Od prvega poroda imam neopisljiv strah pred umetnimi popadki. Seveda se zato z njimi ne strinjam. Zdravnica reče, da bi začeli s čisto nizko dozo in res počasi višali. Po nekajminutnem pregovarjanju se le strinjam, še bolj grenko se zavedajoč dejstva, da na tej stopnji poroda pač nimam druge opcije. Oziroma je ne vidim …
OSTANI MIRNA, MAŠ TO!
Ko dodajo umetne popadke, pokličem Tadejo. Prosim, pridi čimprej, pravim. Ne morem se več borit. Pravi, zdrži, močna si. Zdržala si 15 dni čez PDP. Carica si. Izborbaj si čas, da se razvijejo popadki, pa boš rodila. Maš to!
Takrat se trdno odločim, da bom umetne popadke mirno in zbrano predihala. Ko pridejo, sem presenečena nad tem, kako dobro mi gre. Dobim voljo, moč, zagon. Ko povečajo dozo, sem nanjo povsem pripravljena. So intenzivni, a jih brez težav predihavam.
Mojo zbranost pa vsakih 20 minut prekine zdravnica, ki stalno hodi preverjat, kako mi gre, koliko sem odprta, so se popadki že kaj pojačali. Ob vsakem vaginalnem pregledu (ki so kar naenkrat nujno potrebni na 20 min) mi z vzdihom pove: 3,5cm odprta. Stanje nespremenjeno. Vsakič znova izgubim moč in kljub kar precejšnji dozi umetnih popadkov ob njenem obisku popadki vsakič popolnoma ugasnejo. Težko je verjeti, kako uničujoče na porod lahko vpliva take sorte zunanji pritisk. Po tem, ko zapusti sobo, potrebujem vsaj 15 minut, da se popadki nazaj vzpostavijo.
NEKAJ NE ŠTIMA …
Zdravnica ob naslednjem obisku sobe pogleda še CTG in naznani, da ji vzorec CTGja ni všeč. Da se vidi, da nekaj ni ok. »Kaj pa ni ok??« jo vprašam, pa mi ne zna odgovorit. Samo pač ni več ok vzorec in ker na mojem materničnem vratu ni spremembe, predlaga, da zaključimo porod s carskim rezom. Prisežem, da mi srce na tej točki za nekaj sekund neha utripati.
Meseci priprav, neskončni pogovori s Tadejo, z Mitjem, afirmacije, meditiranje, vizualiziranje, vse naravne metode od yoni kopeli iz senenega drobirja, akupunkture, datljev, čaja malinovih listov, spolnih odnosov na dnevnem meniju, čakanje 15 dni čez PDP, bildanje vere vase, izobraževanje … vse samo zato, da se bo Avina porodna zgodba zaključila s carskim rezom?
Pa saj mi je jasno, kam pes taco moli. Sobota ob 22h je, smena se zaključuje. Ker sem po CR praktično prvorodka, bi lahko trajalo tudi 12-18 ur, da rodim. Le kdo ima tolk časa čakat na moj porod?
Začnem se boleče zavedat, kako sama sem. Ob meni je Mitja, ampak sama te bitke ne moreva zborbat. Ne s predrtimi ovoji, ker se tudi sama zavedam, da je od tega trenutka vedno več šans za kakšno infekcijo. Obisk druge porodnišnice zdaj odpade. Kaj sploh lahko naredim?
KAM SO IZGINILE VSE OPCIJE?
Tako zdravnica kot babica navijata za carski rez. Sprašujem ju, kako hitro se lahko skliče ekipa za CR, če je nujno. Takoj, pravita. Zakaj potem ne moremo še malo nadaljevat poroda, dat telesu šanse, da razvije popadke, da padem noter, v aktivno fazo? In če gre karkoli narobe, takrat skličemo ekipo?
Ne, ni jim všeč ideja. Zdravnica vztraja, da otrok plava v mekoniju in da si nihče ne želi tistega najbolj grozljivega izida, da pa je za takšen izid čedalje več možnosti. Otrok lahko umre, pravi.
To je zame enostavno preveč in temu ne zmorem, ne želim, nočem oporekat. Svoji punčki želim samo še to, da je zdrava. Želela sem jo rodit, ampak na silo pač ne gre. V solzah se strinjam, da dajmo zaključit s carskim rezom. Potihem se sprašujem, če je ta »mekonij« prišel v plodovnico pred ali po tem, ko smo telo začeli siliti v porod s Foley katetrom … svoje stave polagam na drugo možnost.
KAJ ŽELIM JAZ?
V porodno sobo pride Tadeja in me vpraša, kaj želim jaz? Povem, da nimam pojma. Da ne vem več, kaj je prav in kaj narobe in da se ne zmorem več racionalno odločit. Da nimam več moči za butanje z glavo ob zid. Da res nočem škodovat moji punčki. Objameva se in Tadeja mi pove, da podpira mojo odločitev, kakorkoli se že odločim.
Odločim se torej za carski rez. Tako sem jezna, tako razočarana, tako premagano se počutim. Kako smo lahko spet na isti točki? Zakaj? Kaj sem spregledala? Česa nisem naredila? Kaj bi morala narediti drugače, da bi se izšlo in bi rodila vaginalno? Tako zelo nefer se mi zdi vse skupaj.
Te misli odrinem, ker na tej točki ne služijo več drugemu kot vzbujanju krivde. Nekako se mi uspe pomiriti s to odločitvijo in prigovarjam si, da je tako prav. Da vesolje že ve, zakaj mora biti Avina porodna zgodba taka.
VERNIKS IN NIZKA TEŽA
Odločim se za spinalno analgezijo (ob operaciji sem budna, zato je mala že zelo kmalu po operaciji pri meni in z mano prespi že prvo noč). Ko Avo potegnejo iz mene, ima 2800g in prekrita je z debelo plastjo verniksa. Celotna ekipa deluje šokirana, saj imajo verniks (in tako nizko težo!) ponavadi prezgodaj rojeni otroci. Samo Tadeja izgleda, kot da ji je kristalno jasno, da pač očitno še ni bil moj čas – tudi sama ima izkušnjo poroda 16. dan čez PDP.
Iz vsega tega je jasno, da je PDP golo ugibanje. Da se lahko na te datume enostavno posračkamo. Očitno mojemu telesu in Avi nihče ni povedal, da sta čez PDP. Lahko, da bi se moj porod začel šele čez en teden. Pa bi psihično zdržala čakanje toliko čez PDP? Najverjetneje ne. A rodila bi zagotovo, pod pogojem, da bi imela več časa in da me ne bi vsake dva dni nekdo sekiral z rupturo maternice in smrtjo otroka.
Ko se s Tadejo nekaj dni kasneje pogovarjava in predelujeva celotno izkušnjo, ji vdano v usodo pravim: Tadeja, mogoče pa jaz enostavno ne zmorem rodit. Mogoče moje telo pač ne zna.
Tadeja pa mi z enako trdno vero kot ves čas najine skupne poti pravi: seveda lahko rodiš. Samo ne v tem sistemu.
Kljub temu, da verjetno nikoli ne bom doživela izkušnje naravnega poroda, zdaj vem, kako močna sem. Kako odločeno lahko delujem, kako se znam borit in postavit zase. To je bila moja lekcija. In zanjo sem hvaležna, kljub temu, da se ni izšlo tako, kot sem si želela.
Komentarji