Februarja bova z Mitjem postala starša. Iiiiii!
Pridružilo se nama bo novo bitjece, ki naju bo klicalo mami in ati. Čeprav mi je vse skupaj rahlo nedoumljivo, komaj čakam, da spoznam to osebo, jo prelupčkam in ji povem, kako dobrodošla je na tem svetu. No, če sem povsem iskrena, moram povedati še, da se že od začetka pogovarjam s svojim trebuhom in otročku v njem večkrat povem, kako zelo ga imam rada. Če sem še nekoliko iskrenejša, priznam, da mi je tale hormonski koktejl, ki se trenutno pretaka po mojih žilah, povzročil tako sentimentalnost, da se ob pogledu na pižamice, odejice, volnice, slike otrok in druge nosečnice včasih enostavno kar zjokam. Tako fascinirana sem nad tem življenjskim procesom in končno razumem vse nosečniške kolegice, ki so od zanositve govorile samo še o tem. Saj si enostavno ne moreš pomagat, ko pa je vse skupaj enostavno noro!!
KAKŠEN NOR PROCES!
Mitja ob vsem tem pravi, da si niti slučajno ni mislil, da me bo to tako zelo potegnilo vase in me navdalo s toliko sreče. Presenečam celo samo sebe, saj tudi jaz tega nisem pričakovala. O tem, zakaj je temu tako, več nekoliko kasneje (poglavje Dvomi).
Ta prekrasna novica mi je prinesla neopisljivo količino sreče, pozitivnega pričakovanja, pa tudi nekaj dvomov (predvsem vase). Poleg tega, da sem se prvih nekaj dni spraševala, če bom tej nalogi sploh kos, me je preganjalo cel kup skrbi. Se bo moje življenje “ustavilo” zdaj, ko bom verjetno večino dneva porabila za skrb za dojenčka? Bom imela še kaj časa zase? Bom lahko počela karkoli, kar me veseli? Bova z Mitjem to finančno zmogla? Kaj pa vsi dokumenti? Pa porod, kako in kje bom rodila? Bo otrok zdrav? Aaaaaa!
Na neki točki sem si zavestno rekla, zdaj je pa dovolj. STOP!
Devet mesecev časa imaš, da se pripraviš na prihod novega družinskega člana in ni vrag, da ne boš v tem času vsega naštudirala, poleg tega pa ni razloga, da se ne bi vlogi mamice popolnoma predala in v njej neopisljivo uživala. In odločila sem se, da bo točno tako. Vse ostalo se bo
a) rešilo samo od sebe
b) informacije, ki jih iščem, bom našla v idealnem tajmingu.
DVOMI
Kdor je spremljal mojo zgodbo, ve, da je moja daljna (najstniška) preteklost zaznamovana z bulimijo, motnjo hranjenja, zaradi katere sem se (poenostavljeno rečeno) dolgo časa bala biti “debela”. Beseda je v narekovaju zato, ker ljudi danes še zdaleč ne predalčkam več po zunanjem videzu, s težo pa se že dolgo časa ne obremenjujem več.
Kako se bulimija navezuje na nosečnost? Zaradi bulimije me je bilo dolgo časa na nek način nosečnosti strah. Velik trebušček, razširjeni boki, večje prsi, vse to v kombinaciji z informacijo, da se ženske med nosečnostjo zredijo tudi do 20 kilogramov. V najstniških letih bi si težko predstavljala, da me doleti kaj hujšega. Zelo majhni otroci so me od nekdaj imeli radi (in tudi jaz njih), a se v vlogi mamice kljub temu zelo dolgo nisem videla predvsem iz zgoraj opisanega razloga. Danes na to gledam kot na čudež, darilo narave, izjemen proces, ki ženske spremeni v superženske. Komaj, komaj čakam tudi večji trebušček in se veselim vsakega pridobljenega kilograma, vsake nove strije in vsakega grama maščobe več. Za novo bitje, za najinega dojenčka, je vredno.
NEKOČ, A NE ŠE ZDAJ
Strahovi glede nosečnosti in tega, da bi se zredila, so bili prisotni v obdobju zdravljenja od bulimije. Tu pa je bilo še vprašanje starševstva in vloge, v kateri se kot par znajdeš. Z Mitjem sva skupaj 10 let in dolgo časa sva se vsakič, ko je debata nanesla na otroke, strinjala, da “nekoč, a ne še zdaj”. In to je popolnoma OK! Vsak par ima drugačen tajming, druge želje, druge možnosti in življenjske prioritete in prav se mi zdi, da se za ta korak odločiš, ko si to zares želiš in mentalno dozoriš. Nesmiselno pa se mi zdi priganjanje s strani družine in prijateljev, češ, biološka ura tiktaka, kaj se čaka. Tudi gnati samega sebe v odločitev za nosečnost se mi zdi popolnoma brezveze, saj ne vem, od kod nam ideja, da je otroke treba imeti za vsako ceno. To niti slučajno ni vedno pot, ki je najboljša zanje!
Ljudje seveda govorijo in sodijo, ne da bi vedeli motive posameznega para. Ravno zadnjič sem slišala komentar v smislu, da ni čudno, da se je določen par razšel, saj po več letih skupnega življenja nista imela otroka.
Otrok ni (nujno) potrditev tega, da je veza srečna. Nekateri otrok ne morejo imeti. Nekateri si jih ne želijo! Nekateri popolnoma uživajo brez njih in jim je na prvem mestu kariera (ali kaj tretjega). Nekaterim se še ne zdi pravi čas. Nekatere misel na starševstvo navdaja s tesnobo. Razlogov, da je par dolgo skupaj in (še) nima otrok, je lahko milijon in resnično ni na nas, da sodimo o tem, kakšni so ti razlogi.
Na srečo je moja najbližja okolica istega mnenja kot jaz, zato me k nosečnosti nikoli nihče ni nagovarjal ali silil, za kar sem vsem neizmerno hvaležna. Zadnja stvar, ki bi si jo želela, je, da bi imela pri 32 letih slabo vest, ker otrok nisem imela prej. Ne! Vedela sem, da bodo prišli v idealnem času, ko jim bom sposobna nuditi celotno sebe.
Pravzaprav sva oba od nekdaj na tihem vedela, da se nama bo otrok pridružil takrat, ko si bova to iskreno, srčno želela. <3
ODGOVORI NA VAŠA NAJPOGOSTEJŠA VPRAŠANJA
SPOL OTROKA: Ga še ne vem, po vsej verjetnosti bom to izvedela v 20. tednu nosečnosti. Mogoče je, da bom spol do rojstva otroka obdržala zase. 🙂 Instinkt pa mi pravi, da bo punčka.
POSEBNE ŽELJE GLEDE IMEN: Ker imava oba z Mitjem ruski imeni, sva se pogovarjala o možnosti, da ba tako ostalo tudi pri otroku. 🙂 Seveda bova vesela vsake ideje! 🙂
KATERI SPOL BI IMELA RAJŠI: Tako fantka kot punčko bom imela neskončno rada.
KDAJ SI POVEDALA BLIŽNJIM: Moji najbližji so za mojo nosečnost izvedeli že v 8. tednu nosečnosti. Večina ljudi je mnenja, da je bolje počakati do pregleda nuhalne svetline v 12. tednu, ki potrdi, da je s plodom vse v redu. Sama sem se odločila, da informacijo z bližnjimi delim že prej. Popolnoma sem se pomirila z dejstvom, da gre v zgodnji nosečnosti lahko marsikaj narobe, in sprejela možnost, da nosečnost izgubim. Od začetka že zaupam v svoje telo in v otrokov zdrav razvoj, zato sem vse ostalo enostavno odmislila (seveda sem poskrbela za zdravo prehrano in vse, kar sodi zraven, ostalo je pa v “božjih rokah”).
KAKO SI SKRIVALA NOSEČNOST PRVE TRI MESECE: Ker moj trebušček začenja rasti šele zdaj (ko to pišem, sem v 17. tednu nosečnosti), s tem nisem imela posebnih težav. 🙂 Dobila sem tudi vprašanje, kako sem se spopadala s provokacijami v obdobju, ko je bila nosečnost še skrivnost, a provokacij enostavno ni bilo. Svoje odzive pa vedno poskušam premisliti (če menim, da se mi dogaja krivica, včasih tudi burno in impulzivno reagiram, kar ni vedno najboljša pot, a včasih enostavno ne morem biti tiho). Za moje pojme je pomembno samo tole: tvoja nosečnost je tvoja stvar. Provokacije bodo vedno in nanje se lahko naučimo odzvati. Meni v teh primerih velikokrat pride prav tapkanje.
KAKO SI POVEDALA BLIŽNJIM?
Mitja sem poklicala in mu povedala, da je imel prav (bil je presrečen). Prejšnji dan sva namreč v Bohinju imela nastop, na katerem me dvomi vase nikakor niso zapustili. Ves čas se mi je zdelo, da sploh ne spadava v koncept nastopa in da bi morala pripraviti popolnoma drugačen repertoar. Nisem se mogla otresti občutka, da greva ljudem na živce. Dajala me je tudi huda utrujenost (čeprav sem bila naspana in spočita), v mislih se mi je brez prestanka prikazovalo samo stiskanje z mačkama na kavču. Bila sem precej razdražljiva in na čase sem s težavo zadrževala solze. Mitja me je razumevajoče stisnil in me vprašal: “A si ti noseča? Povem ti, da si noseča. Jutri naredi test, pa boš videla.” 🙂 In naslednji dan sem ga klicala z veselo novico. 😀
Sestro Evo sem poklicala takoj za Mitjem in potem sva se približno eno uro pogovarjali o tem, kako ne moreva dojet, da bo ena mami, druga pa teta. 🙂
Popoldne sem se najavila na obisk k staršem (ati je bil v službi). Mami je bila vpeta v pospravljanje stanovanja, potrpežljivo sem jo čakala, da se bo končno usedla, pa se kar ni in ni ustavila. Po cca pol ure sem ji nasmejana (in rahlo neučakana) rekla, naj si že malo odpočije, ker imam novice. Dobesedno vrgla se je na stol in me nasmejano vprašala “kaj, kaj?” Ko je izvedela, da bo februarja babi, je najprej rekla “a se hecaš” in takoj za tem “aaaaa” in potem sva se srečni do neba v solzah kakšne pol ure objemali. 🙂
Celo družino sem zvečer povabila k nama z Mitjem. Atiju je bilo že preden se je usedel, jasno, da se nekaj kuha. 🙂 Tudi on je z veseljem sprejel novico, da bo dedi. 🙂
KATERE VITAMINSKE DODATKE JEMLJEŠ? (objava brandov NI sponzorirana)
Ker sem že 5 let veganka, in ker sem nasploh zelo dojemljiva za vitaminske dodatke, za to skrbim že leta. Začelo se je skoraj 10 let nazaj, ko sem začela uživati Herbalife napitke, ki mi zelo ustrezajo in jih še danes jem zaradi zadostnega vnosa beljakovin in mikrohranil. Mnogi Herbalife označujejo za kemijo, sama pa sem področje podrobno preučila. Za moje pojme je to eden boljših napitkov na trgu, saj na celosten način poskrbi za vnos hranil. To je seveda moje mnenje. Pomembno je tudi vedeti, da napitek in vsi dodatki sami po sebi niso vredni skoraj nič, če z vnosom klasične prehrane ne poskrbiš za raznolikost in pestrost, zato se v prvi vrsti trudim poskrbeti predvsem za to.
V nosečnosti sem prehrani dodala še: Viridian Prenatalni kompleks, NutriLab železo (polovično predpisano količino, ker ga je precej v hrani, ki jo že tako zaužijem in v prenatalnem kompleksu), občasno Nutrilab Omego 3, redno pa tudi Valensov B12.
ZA KONEC
Tako, tole je bilo nekaj malega za začetek. Zastavili ste mi še kar nekaj vprašanj, a sem se odločila, da nanje raje odgovorim v več krajših blog objavah. Potrudila se bom, da vsak teden objavim blog s kakšno novo nosečniško tematiko. Če vas karkoli zanima, pa you know – ask away! 🙂
Želim vam krasen teden!
Z ljubeznijo,
Komentarji