Ko ti na avtocesti zmanjka benza

A veš tisto, ko je tvoj dan prepoln obveznosti in samo noriš z enega dela mesta na drugega, in delaš toliko stvari naenkrat, da pozabiš “tankat” in te sredi avtoceste avto s piskom opozori, da imaš dizla samo še za NIČ kilometrov. No, to. 

Ne vem, kdaj me je ta način življenja posrkal vase, ampak zadnje tedne sem resnično zasuta z obveznostmi. To mi je sicer super, še posebej ker delam stvari, ki so mi kul in me polnijo z energijo, ampak vseeno – nekje je meja in nekje se je pač treba ustavit in zadihat, sicer te življenje ustavi, tako kot je danes mene. V jemanju časa na off sem sicer kar profi (sploh ko je zvečer treba popolnoma izklopit vse, si spečt kokice & pogledat dve epizodi ‘Allo ‘Allo), ampak ko sem v delovnem flowu, je moj  fokus 100% na tem, da stvari pripeljem do konca in se ne ustavim, dokler ne izpolnim vseh obveznosti. Danes je bilo nekako tako. 

80 KM!

Zjutraj sem šla v Ljubljano na sestanek k ravnateljici OŠ Hinka Smrekarja, s katero sva se dogovorili za predavanja v naslednjem šolskem letu. Že kmalu za tem, ko sem štartala proti Ljubljani, me je avto opozoril, da je bencina samo za 80 km. Ker se mi je mudilo, sem si rekla, da se bom na črpalki raje ustavila na poti nazaj na Jesenice.

Ko sva se z ravnateljico dogovorili glede terminov, sem se odpeljala do kavarne Lolita v centru, kjer sva bili za kavo dogovorjeni s prekrasno mlado dušo, Lauro Škvorc. 

40 KM!

Po kavici sem se usedla še na hitro kosilo, med katerim sem dobila klic iz Rutarja, da so prispele tapete, ki sem jih pred kakšnimi 14 dnevi naročila za spalnico. Tajming je bil super, in rekla sem si: če sem že v Ljubljani, grem seveda še na Rudnik po tapete. Vmes je avto znova zacingljal in me opozoril, da je benza samo še za 40 km. Zavila sem že proti črpalki, pa sem si mislila, ah, preveč gužve, se bom ob vrnitvi iz Rutarja raje ustavila na južni obvoznici in tank napolnila tam.

DRUNK’N’HIGH

Okej, v Rutarju dvignem tapete, jih plačam in vsa vesela odštorkljam nazaj do avta. Ko ga odprem, seveda zapiska in me opozori, da je lačen, ampak ga preslišim, ker buljim v svoj pametni telefon, ki me je opozoril na pomemben mail. Berem mail, spregledam opozorilo avta, odložim tapete na sovoznikov sedež, odložim telefon in vsa zamišljena in “nahajpana” od veselja krenem proti avtocesti. Zavijem na obvoznico, nonšalantno peljem mimo pumpe in si – pazi to – na ves glas pojem pesem “feelin’ drunk and high, so high, so high”.

Peljem proti Gorenjski, skozi šentviški predor, ko čez kakšno minuto zaslišim: “ding-dong”. Pogledam na ekran, na katerem piše:

FAAAAAAAK!!

OMG, OMG, OMG, brez bencina na avtocesti, to bo kazen za malomarnost, dihaj, dihaj. 

Čez sekundo se umirim in si rečem “okej Anja, umiri se. Varna si in zaščitena. Trezno razmisli.” V tem zagledam izvoz Gameljne. Zavijem dol, na prvem odcepu desno in se ustavim na prvi avtobusni postaji. Pogooglam najbližjo bencinsko. 5,5 km stran na Celovški. Ne, predaleč, ne upam tvegati. V paniki pokličem Mitja, ki je v službi na Bledu in mi ne more pomagati. Predlaga, naj pokličem kakšnega od ljubljanskih prijateljev. Kličem, kličem, seveda se v petek ob treh ne javi nihče.

NA POMOČ, ANYBODY?

Pokličem sestro in se ji panično zjokam v telefon. Moja Evica je resourceful in po tem, ko me pomiri, iz rokava strese vsaj pet nasvetov. “Pokliči na bencinsko, mogoče ti lahko kdo pripelje. Kaj pa asistenca? Če ne bo nikogar, pridem jaz”, pravi. “Okej, bom poskusila s črpalko”, rečem. 

Izmenjava še par besed in pomiri me, da se to lahko zgodi komurkoli in naj se ne sekiram. V tistem trenutku me prešine: mogoče je celotna situacija znak, da delam preveč stvari naenkrat, da sem premalo pozorna, in naj se ustavim. Praktično je to namesto mene naredilo življenje, pa čeprav je goriva zmanjkalo samo mojemu avtu, ne meni. Ne še.

V tistem trenutku pogledam na uro v avtu, ki kaže 15:15, zunaj pa je 15 stopinj. Naključje? 

HALO, A MATE KEJ BENCINA?

Potem pokličem črpalko na Celovški. Oglasi se prijazna gospa. Razložim situacijo in vprašam, če obstaja možnost, da bi mi kdo od zaposlenih pripeljal nekaj litrov dizla. Reče, da žal ne. Rečem, “okej, kaj pa off duty? Plačam tistemu, ki bi bil toliko prijazen.” 

Gospa povpraša med sodelavci in kmalu se javi prijazen gospod, ki reče, da mi bo pripeljal dizel. Zahvalim se mu približno 20x, tako sem vesela in hvaležna. Potem se umirim in mirneje zadiham. 

Ker ne najde primerne “kantice”, v kateri bi mi lahko pripeljal gorivo, pride šele čez slabo uro, ampak meni bi bilo vseeno tudi, če bi čakala do večera. Ko pretoči dizel, ga vprašam, koliko sem dolžna. Skromno mi ponudi račun za slabih 7€. Pomolim mu 40€, debelo me pogleda in reče “ah ne no,” ampak vztrajam. Denar hvaležno vzame, izmenjava še par besed in se pošaliva na račun celotne situacije. Še enkrat se mu zahvalim, potem greva vsak svojo pot. 

AMPAK PETNAJSTKE …

Kasneje premišljujem o tistih petnajstkah in se spomnim, da sem nekje prebrala, da se številke ponavadi poklopijo takrat, ko prideš do določene ugotovitve. Takoj, ko sem izustila, da se moram mogoče ustaviti, sem opazila tri petnajstke. Vesolje je preko cifer samo potrdilo, kar sem rekla in mi mogoče preko teh številk sporoča, da sem prišla do pravega zaključka. Vsekakor sem se odločila to verjeti. 

HITI POČASI!

In to je tisto, kar bi rada sporočila tudi vam: Ni uspeh samo to, da izpolnjuješ obveznosti, dosegaš cilje, osredotočeno delaš od jutra do večera. O, ne. Danes sem dobila izvrstno ogledalo svoje trenutne realnosti, ki je sicer lepa in mi je v veselje, a časa zase imam res, res malo. Pa je to res to, čemur lahko rečem uspeh?

Za uspeh si lahko šteje, kdor se je v tem ponorelem tempu sposoben brez slabe vesti ustaviti. Meditirati. Vdihniti življenje. Si reči, “ah what the f*, vse lahko počaka.” Ker določene stvari pač ne morejo čakati. Recimo točenje bencina. Pa skrb zase in za svoje zdravje. Skrb za mentalno zdravje. Poleti sem od viška delovnih obveznosti skoraj izgorela (o tem več kdaj drugič). In očitno me ni (do konca) izučilo. Vsekakor sem razumela današnje opozorilo, in vesolju lahko rečem samo “hvala”.

Iz vsega tega pa sledi še en lušten nauk: Vsako, še tako slabo situacijo, lahko obrnemo sebi v prid – če drugega ne, je priložnosti za učenje in rast ogromno ravno v takih situacijah. Če si takrat, ko se zgodijo, pogledaš v oči in se soočiš z njimi, vidiš, da so to pravzaprav tisti deli življenja, ki te največ naučijo. 

Zato sem danes hvaležna za slabe situacije. 🙂

Z ljubeznijo,