BULIMIJA: POPOLNA PRIJATELJICA?
Anja sreča zanimivo, na videz zelo glamurozno in skrivnostno punco. Takoj jo vidi kot potencialno prijateljico. V glavi si nariše idealno podobo neznanega dekleta: »Vidi se ji, da je vredna zaupanja. / Izgleda razumevajoča. / Deluje kul, dober prijateljski tandem bova.« Druga punca, ki je v resnici preračunljiva in zahrbtna, a to seveda skriva, se v javnosti predstavlja z masko popolne prijateljice. Edina, ki Anjo »razume«. Edina, ki ne sprašuje odvečnih vprašanj. Tista, s katero se Anja počuti močno, nepremagljivo in zaživi v iluziji, da vlada svetu in je nepremagljiva. Tista, ki Anjo spelje na temnejšo pot in ji hkrati prigovarja, »ničesar ne počneva narobe«. Mlada Anja je seveda naivna in svoje prijateljice ne vidi skozi objektivne oči. Prijateljica pa Anji ni povedala svojega pravega imena: Bulimija.
Bulimija se dolgo pretvarja, da želi Anji le pomagati. Pomagati, da bo postala bolj priljubljena, lepša, bolj zaželena. Bolj lepa in bolj popolna. Pove ji, da lahko postane vse, kar si želi, če je za to pripravljena plačati ceno.. Anja to o ceni posluša bolj z enim ušesom in temu ne posveča pretirane pozornosti. Po dolgem, nesrečnem otroštvu je tako željna pozornosti, novih prijateljstev in potrditve, da ni cene, ki je ne bi bila pripravljena plačati. Vse bi naredila za ljubezen. Za en samcat trenutek pozornosti celotnega sveta, ki bi jo z aplavzom pospremil v dobo odraslosti in ji hkrati prigovarjal: »Dovolj dobra si. Super si. Kar tako naprej. Radi te imamo.« Bulimija sedaj točno ve, na katere strune zaigrati.
BULIMIJA: BLIŽNJA ZAUPNICA?
Naša junakinja skrivnostno punco idealizira, zdi se ji privlačna, vidi jo kot svojo odrešiteljico. Bulimija to seveda izkorišča in ji počasi, a vztrajno začne vsiljevati svoje, milo rečeno dekadentne ideje o tem, kdo mora Anja postati, preden si bo zaslužila ljubezen in potrditev. Najprej ji pove, da je malenkost preokrogla, in da če želi biti sprejeta, mora izgubiti vsaj kakšen kilogram. Dokaz za to naj bi bila Anjina osnovnošolska leta, ko je bila debelušna in brez prijateljev. Bulimija hitro potegne črto in sklene: »Če želiš biti priljubljena, boš morala shujšati. Debele te ne bo nihče maral.« Anja ji seveda verjame, saj se še predobro spomni vseh tistih let, ko so jo sošolci posmehljivo klicali »Baška debela«. Ob misli na tista leta jo kar zmrazi, zato se brez pomisleka strinja, da mora nujno vsaj malo shujšati. Bulimija nemo kima.
In tako se začne. Anja omeji svoj jedilnik. Začne preskakovati večerje. Bolj pospešeno telovadi. Vsak dan se tehta in opazuje svojo podobo v ogledalu. A kilogrami se ne premaknejo in punca obupuje. Bulimija prigovarja: »bolj se potrudi.« Anja se po treh tednih kar trese od lakote in v kritičnem trenutku podleže svoji želji po mastnih, redilnih, kaloričnih dobrotah. Vase zbaše trikratno količino tega, kar bi sicer pojedla v normalnem obroku. Ne zmore se zaustaviti, ko je sita. Baše se onkraj meja polnega želodca, njen trebuh je podoben nosečniškemu. Iz transa, v katerem je ravnokar vase zbasala vsebino hladilnika, jo zbudi znan glas: »Kako si šibka. Patetična si. Gabiš se mi. Poglej se, kaj si naredila iz sebe.« Bulimija jo gleda s prekrižanimi rokami in skremženim obrazom: »Tega ne moreš obdržat v želodcu, če pa boš, boš samo potrdila, kakšna bedna zguba si. Jaz bi na tvojem mestu vse izbruhala. Kdo te bo pa maral, če se boš zredila v pujsa. Fuj…«
Anja ne razmišlja o resničnosti besed, ki jih je Bulimija ravnokar izgovorila. Slepo se strinja z njenim predlogom, gre na stranišče in se s kosom WC-papirja prisili v bruhanje. Pri dejanju se muči, iz oči ji tečejo solze, boli jo trebuh in nasploh ve, da je to, kar počne, narobe. A Bulimija ji izza hrbta ploska, prigovarja »Ponosna sem nate, sem vedela, da zmoreš! Ni vsak tega sposoben, ti pa si! Iz pravega testa si! Dokazala si, da se ne vdaš kar tako! Vse punce ti bodo nevoščljive ploskega trebuha in vsi te bodo imeli radi!«
BULIMIJA: ZAHRBTNA LAŽNIVKA?
Anja ni prepričana v resničnost slišanih besed – solznih oči, zasopla in z ostanki bruhanja na rokah težko verjame v karkoli razen tega, da je to, kar počne, strašno narobe. Misel hitro potlači, se umije in nadaljuje z običajnim dnevom običajnega dekleta.
V naslednjem letu Anja in njena nova »prijateljica« postaneta nerazdružljivi. Anja je vedno bolj dovzetna za vse, kar ji Bulimija prodaja kot neizpodbitno resnico. Ta »resnica« je, da je hrana ultimativni sovražnik in da se ji je treba izogibati, v primeru zaužitja pa je nujen obisk stranišča. Bulimija vztraja, da s tem ni nič narobe – da je to celo edino pravilno. Če Anja kdaj podvomi v njene besede, jo Bulimija ozmerja z najbolj podlimi žaljivkami, pri čemer res ne »špara« jezika. Anja ji verjame. Začne živeti njeno resnico, vsakodnevno prazni svoj želodec in telovadi. Postaja zaprta za vsa zunanja mnenja, za vse drugačne poglede in vse druge načine življenja. Kmalu skupaj opravljata vse punce, ki imajo kakšen kilogram preveč in se zgrožata nad vsako osebo, ki uživa v jedi. Fuj, ogabni sužnji hrane. Anji se gabijo šibki, svojim prehranjevalnim navadam podrejeni ljudje. Na vsakogar, ki se ji približa, gleda kot na grožnjo, zaradi česar do ljudi postaja arogantna, hladna, neprijazna.
Njeno obnašanje na ljudi deluje ravno obratno, kot je upala. Prijateljice se je izogibajo, ljudje jo gledajo z mešanico neodobravanja in strahu. Anja si vse to razlaga kot »še bolj se potrudi, še bolj shujšaj, POTEM te bodo pa imeli radi.«
BULIMIJA: TATICA IDENTITETE?
Agonija se nadaljuje. Bulimija ne popušča v svojih načelih, kriči na Anjo, jo zmerja, žali, ponižuje in jo sili v nečloveško ravnanje s samo sabo. Anja po svetu hodi s solznimi očmi in stisnjenimi ustnicami. Za masko trdnega, odločnega dekleta vse težje zadržuje potrebo, da bi na vsa pljuča zakričala »NA POMOČ!!« Začenja se zavedati, da je njena telesna teža že daleč pod tisto, ki si jo je zadala za »ciljno« in daleč nižja od točke, kjer bi prišlo tako težko pričakovano odobravanje in ljubezen ljudi okoli nje. Potrebo po ljubezni kompenzira z opijanjem ali kajenjem trave. Željo po opaženosti kompenzira s krajami po trgovinah. Ko se želi kaznovati za svojo mehkužnost, si z britvico poreže zapestje. Bulimija si mane roke in se veseli svoje nadvlade.
Mineta dve leti in v tem času Anja pozabi, kdo sploh je. Bulimija si jo je popolnoma podredila in z njo ravna kot s smetjo. Ljudje, ki jo poznajo, opažajo, da je postala apatična, robotska. Njene misli okupira samo hrana. Starši so obupani, poskusili so vse, da bi jo odvrnili od druženja z njeno destruktivno prijateljico, a vse zaman. Ne pomaga niti psihiater, niti zdravljenje v ljubljanski kliniki. Anji ni jasno, zakaj zdravljenje sploh potrebuje, saj se ne dojema kot bolno.
Poleg tega tone vse globlje, ljubezni in potrditve pa od nikoder. Pogled v ogledalo z vsakim izgubljenim kilogramom porodi le še več gnusa in neodobravanja, kar Bulimija dodatno podpihuje: »Daj, ti nesposobnica patetična, še malo se potrudi, še kilogram dol. Ne jokcaj kot majhna punčka ob vsaki oviri. A si sposobna kaj dosežt al boš celo življenje samo cmihala??« Anja nima več moči za nadaljevanje. Obupala je nad tem, da jo bo kdorkoli kadarkoli imel rad. Ne ve več, kaj sploh počne in kam jo njeno početje vodi. Vse skupaj dobi svoj vrhunec nekega dne, ko se Anja in Bulimija skregata in se Anja zateče k svoji drugi najboljši prijateljici. Ta prijateljica se imenuje Glasba. Anja svojo bolečino Glasbi velikokrat zaupa s petjem. A tega dne ugotovi, da ji je Bulimija naskrivaj izmaknila še sposobnost peti. Razjarjena ugotavlja, da vse, kar je tej zahrbtni lažnivki prostovoljno dala, očitno ni bilo dovolj. Brezobzirno bi ji rada vzela še zadnjo stvar, ki njenemu življenju daje smisel. Žrtvovala je svoje zdravje. Svoje telo in odnos do hrane. Žrtvovala je odnose s svojimi bližnjimi. In tri leta svojega življenja. V tem trenutku Anji postane jasno, da je čas, da hinavsko prijateljico za vekomaj napodi iz svojega življenja. Niti najmanjšega namena nima, da bi Bulimiji žrtvovala še svojo ljubezen do Glasbe in petja.
BULIMIJA, ADIJO!
Bulimija se seveda ne vda kar tako. Anji krade energijo še naslednjih šest let, ko se v njeno življenje vrača z istimi sladkimi obljubami kot vsa leta prej. Anja ji vedno manjkrat podleže in sčasoma se je popolnoma osvobodi. Bitka je dolga, a kot v vseh dobrih zgodbah, tudi v tej dobro premaga zlo.
Anja veliko let kasneje ugotavlja, da je bila jedro vsega zla želja po zunanji potrditvi. Bulimija ji je prodajala lažne obljube, da ji lahko pomaga postati dovolj dobra, dovolj lepa. Prepričala jo je v to, da si je ljubezen treba zaslužiti. Anja je želela slišati le “Radi te imamo tako kot si.” A tudi če bi ji takrat kdo to povedal, mu ne bi verjela, saj je bila prepričana, da se mora najprej “prikrojiti, popraviti, izboljšati” … Človek je v mladosti slep in ne ve, da najgloblja potrditev lastne vrednosti lahko pride samo iz lastne notranjosti. Samo sama si lahko povem, da se imam rada. In ko to začnem verjeti, sčasoma pride tudi zunanja potrditev.
Anja se je iz svoje zgodbe toliko naučila, da je o bivši “prijateljici” Bulimiji napisala knjigo, ki jo najdeš tukaj. Kar si ravnokar bral/a, je njena zgodba. Knjigo je prebralo že ogromno Slovencev, Anja pa je vesela, ker lahko s svojo izkušnjo pomaga mladim pri iskanju ljubezni do sebe.
Želim ti, da najdeš ljubezen do sebe. In ne zaupaj prijateljicam, ki ti pravijo, da nisi dovolj dober/ra tak/a, kot si.
Z ljubeznijo,
Komentarji